1. september 2014

Zgodba je zanimiva in nenavadna. Govori o akademskih ustanovah, ki se ukvarjajo s podjetništvom, večkratnem prodajanju javno financiranih raziskovalnih rezultatov in odnosu državnih ustanov do tovrstnega kovanja dobička. Menim, da tako ali drugače govori o stvareh, o katerih smo se v zadnjih letih v Sloveniji precej spraševali: kako pride do tega, da tisti, ki imajo moč in vpliv, izgubijo stik z realnostjo? Kako je mogoče, da je bilo nekaj, kar je danes vsaj moralno sporno, še včeraj tolerirano kot splošna praksa? Za razliko od poslovnega ali političnega sveta v prispevku govorimo o akademskem svetu. Izvor zgodbe je sicer povezan z dogajanjem v zvezi z novim slovarjem slovenskega jezika, ni pa slovar jedro zgodbe, zgolj širši okvir. Jedro zgodbe so zanimive odločitve vodstev dveh znanstvenih ustanov, financiranih iz slovenskega proračuna — Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), javnega zavoda, ki na leto iz proračuna dobi približno 14 milijonov evrov raziskovalnega denarja, in Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), neposrednega proračunskega uporabnika, ki iz proračuna letno dobi med 3,5 in 4 milijoni evrov — ter uradnikov dveh državnih ustanov: Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) in Agencije za raziskovanje Republike Slovenije (ARRS).

Zgodba se začne z dokaj banalno okoliščino. Ob lanski slovarski debati se je odvila tudi polemika o financiranju znanosti ter o tem, kaj naj bo javno in zasebno. Direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar je oktobra 2013 za časnik Dnevnik zatrdil: »Je ISJ (Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU, op. a.) državna ustanova? Ni, saj se morajo raziskovalci vsaka tri leta potegovati za nove projekte; skozi programe imamo zagotovljena sredstva le za 12 zaposlenih. /…/ Na ZRC SAZU kot direktor vztrajam, da ne more nihče od zaposlenih odpreti svojega espeja, podjetja ali česa podobnega. Ker to ne gre. V Sloveniji smo glede tega vse zmešali.« To je bil med drugim odziv na enega od mojih prispevkov, v katerem sem trdil, da bomo ob izračunu, ki izhaja iz letnih poročil ZRC SAZU, za novi slovar potrebovali 30 milijonov evrov, čeprav bi lahko porabili dosti manj.

V citiranem odlomku padeta v oči dve trditvi: prvič, direktor pravi, da ZRC ni državna ustanova. Predpostavljamo, da je bilo to mišljeno v primerjavi s šolami, gledališči, muzeji in podobnimi ustanovami, ki imajo letne delovne načrte in načeloma iz proračuna zagotovljene plače za zaposlene do upokojitve, pač glede na delovne naloge. Razlika med temi zavodi in ZRC je torej v tem, da »se morajo raziskovalci vsaka tri leta potegovati za nove projekte«. Kar je zanimiva logika: po interpretaciji direktorja ZRC je financiranje znanstvenega raziskovanja organizirano napačno, saj sili raziskovalce k pisanju predlogov in izvedbi raziskovalnih projektov. Torej ni prav, da država financira raziskovalne projekte glede na to, ali so znanstveno odlični, boljši od drugih, dobri za Slovenijo in njene prebivalce, zanimivi za (tuje) recenzente in podobno. Nasprotno, morala bi vnaprej zagotavljati plače za vse (redno) zaposlene raziskovalce na ZRC SAZU do upokojitve. Ker ni tako, je ta kljub skoraj stoodstotnemu javnemu financiranju izločen iz kategorije »državna ustanova«. To stališče ima kar daljnosežne posledice, kar bomo videli kasneje.

Druga zanimivost je, da direktor ZRC svojim zaposlenim eksplicitno prepoveduje vsako dejavnost, ki je s strani javne agencije za raziskovanje celo spodbujana v smislu t. i. družbeno-ekonomske oziroma kulturne relevantnosti raziskovalnih rezultatov. Pravilnik ARRS namreč pravi, da se uspešnost raziskovalca oziroma skupine raziskovalcev ocenjuje tudi s kazalci, kot so »izkazane povezave z industrijo oziroma družbenimi dejavnostmi« in »ustanoviteljstvo/soustanoviteljstvo spin-off podjetja«. Država Slovenija načeloma financira raziskovalno dejavnost tudi zato, da bi spodbudila konkurenčnost gospodarstva, da bi bili rezultati javno financiranih projektov in programov lahko uporabljeni širše v družbi, v šolstvu, gospodarstvu itd. Kot bomo videli, po nekakšni perverzni logiki, ki se je najbrž docela ne zaveda niti vodstvo ZRC, negativno stališče do prenosa javno financiranega znanja v družbo povzroči, da cela javno financirana ustanova prevzame tržno logiko in se tako rekoč spremeni v lasten spin-off. Vsaj meni denimo ob tem odzvanja usoda cerkvenih Zvonov, ko je RKC pozabila na svoje osnovno (duhovno) poslanstvo in si skušala s kapitalistično loterijo zagotoviti materialno podstat, vse skupaj pa se je končalo z za državljane Slovenije precej dragim kolapsom.

V že omenjenem Dnevnikovem prispevku je med drugim zapisana tudi obtožba, da pri računanju stroškov izdelave slovarja »gre za navadno žongliranje s številkami«. Da bi se v prihodnje izognil takim obtožbam, se mi je takrat zdelo pametno, da se opremim z natančnimi številkami. Zato sem na začetku novembra 2013 na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, želel pa sem dobiti finančna in poslovna poročila ZRC SAZU za leta 2008-2013. Nadaljevanje je bilo zame precej presenetljivo.

ZRC SAZU, d.o.o.

Zakon o dostopu do informacij javnega značaja določa, da mora državni organ, torej MIZŠ, o zahtevi prosilca odločiti najkasneje v roku 20 delovnih dni od dneva prejema popolne zahteve. Že po poteku uradnega roka sem 6. decembra 2013 z MIZŠ dobil dve informaciji oz. dopisa. Ministrstvo me je obvestilo, da podaljšuje rok dostave dokumentov, ker ZRC SAZU želi biti udeležen v postopku, kar zakon seveda dopušča, in da se strinja z udeležbo ZRC v postopku. Zanimiva pa je bila utemeljitev: ZRC SAZU

uveljavlja poslovno skrivnost v delih dokumentov /…/ in zahteva, da se tako varovani podatki ne posredujejo. Podatki pomenijo konkurenčno prednost ZRC SAZU in bi njihovo sporočanje neupravičeni osebi škodilo konkurenčnemu položaju ZRC SAZU. Sploh ob dejstvu, da je zahtevo za vpogled podala oseba, ki je njihov neposredni konkurent.

Ministrstvo se je torej v dopisu presenetljivo strinjalo, da ta poročila predstavljajo »poslovno skrivnost«, hkrati pa mi je sporočilo, da mi bo v skladu z zakonom morebitno prekrivanje podatkov zaračunalo. Skratka, ZRC SAZU se je v bistvu proglasil za podjetje, ki ima poslovne skrivnosti, konkurenco itd., ministrstvo pa se je odločilo, da bo prekrivanje poslovnih skrivnosti zaračunalo.

Po krajšem dopisovanju z ministrstvom o tem, koliko naj bi prekrivanje stalo, sem tik pred novim letom prejel odločbo na trinajstih (!) straneh, ki se ji je treba posvetiti nekoliko podrobneje. Podjetniška logika ZRC SAZU je v njej namreč natančneje pojasnjena. Priporočam, da bralci bloga dokument preberejo v celoti, saj je precej zanimiv, v nadaljevanju pa izločam dva daljša odlomka, ki pojasnjujeta, zakaj ZRC SAZU »uveljavlja poslovno skrivnost« in kakšno je stališče ministrstva glede tega vprašanja.

Razmislimo — če bi dobil v roke omenjene dokumente, bi se ZRC SAZU lahko zgodilo dvoje:

1. lahko bi »izkrivljeno interpretiral«, kar je ZRC poslal na MIZŠ kot opis rezultatov svojega dela, s katerim utemeljujejo, da so ustrezno uporabili približno 14 milijonov EUR proračunskega denarja, kolikor ga ZRC prejme vsako leto,
2. lahko bi prišel do »tajnih podatkov« in s tem »lažje konkuriral na javnih razpisih« kot »neposredni konkurent« ZRC SAZU.

Dokument na trinajstih straneh je vsekakor izdelek sposobnega pravnika, verjetno najetega in plačanega iz javnega denarja, da bi »preprečil škodo« veliki javni ustanovi, in v tem smislu ga lahko občudujemo. Kar pa je problematično, je (znanstveni) svet, ki ga interpretacija vzpostavlja. V tem svetu skupno dobro, znanje, ki naj bi ga proizvedli in širili raziskovalci, ki so plačani iz javnega danarja v imenu celotne državne oz. jezikovne skupnosti, postane komercialno blago, predvsem pa last in posest ustanove, kjer so zaposleni. Druge raziskovalne ustanove, ki prejemajo denar iz iste vreče za podoben namen, postanejo »konkurenti«, »podjetja«, ki delujejo po logiki »Zakona o gospodarskih družbah«, skupaj s »tajnimi podatki«, »poslovnimi skrivnostmi«, »konkurenčnimi prednostmi«, »organiziranim nastopanjem na trgu«, kar nazadnje vodi do »odškodninskih odgovornosti delavcev« in njihovega potencialnega odpuščanja na tej osnovi.

Na posebni strani si oglejmo še odlomek o tem, kaj o takem stališču ZRC SAZU meni Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Na kratko: MIZŠ se z interpretacijo o »javnih raziskovalnih zavodih kot podjetjih« skoraj v celoti strinja. Samo ugibamo lahko, kdo se je na Ministrstvu za tako stališče dejansko odločil. Predpostavljam, da so uslužbenci, podpisani pod odločbo, le izvajalci odločitev višjih struktur. Do ministra in njegovega kabineta to vprašanje verjetno tudi ni prišlo, tako da odločevalca morda lahko iščemo nekje med višjimi uradniki v okviru Direktorata za znanost.

V nadaljevanju si bomo ogledali, kam dejansko vodi pristajanje na takšno podjetniško logiko javnih zavodov. Še prej pa je treba izpostaviti srž te logike: poslovni model »javnega zavoda kot podjetja« predpostavlja, da raziskovalna ustanova s komercializiranjem javno financiranih rezultatov poskrbi predvsem sama zase, a s plemenitim namenom, da bi lažje servisirala skupnost in razbremenila proračun. Model se na prvi pogled zdi smiseln. Kar je spregledano, je neusmiljena notranja logika komercializacije: javno financirani rezultati raziskav nenadoma niso več »javno dobro«, dostopni vsem v smislu »odprtih podatkov«, temveč so izključno »moji«. Kot institucija jih moram zapirati, varovati ter z zobmi in vsemi pravnimi sredstvi braniti pred »konkurenco«. Poudarjam: javno financirani rezultati, ne sámo znanje. Celotna skupnost nima več možnosti, da bi do teh rezultatov dostopala na urejen in vnaprej predviden način na enakopravni osnovi ter morda iz njih gradila izdelke ali nadgradnje, tudi take, ki samega »podjetja« ne zanimajo, jih ne zna izdelati ali mu preprosto ni prišlo na pamet, da jih je mogoče narediti — kar pa je ključna logika in prednost odprtega dostopa (v primeru podatkovnih zbirk) ali odprte kode (v primeru računalniških aplikacij).

Preden zgodbo odpeljemo na konkretno raven, si je treba ogledati še odziv Agencije za raziskovanje Republike Slovenije. Na ARRS sem v približno istem času kot na MIZŠ poslal podobno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, le da sem v tem primeru želel pridobiti prijave, letna poročila in ocene raziskovalnega programa P6-0038 »Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju«. To je raziskovalni program, ki je ključni del financiranja Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU in je na letni ravni vreden med 600.000 in 700.000 EUR. Ob tem je za tiste, ki niso posvečeni v skrivnosti financiranja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji, treba povedati, da programi predstavljajo »stabilni del« financiranja, torej denar dobi raziskovalna ustanova tako rekoč v vsakem primeru, tudi če se oddalji od bistva raziskovalnega dela nasploh. Na kakšen način so programi ocenjevani, bomo videli kasneje.

Celotna odločba ARRS na sedmih straneh je tako kot v primeru MIZŠ v celoti zanimivo branje, na posebni strani pa si poglejmo, kaj na vprašanje konkurenčnosti pravi ARRS.

Moram priznati, da me je ob že pričakovanem strinjanju ARRS glede tega, da gre pri znanstvenem raziskovanju za podjetništvo javnih raziskovalnih ustanov, vendarle presenetila naslednja utemeljitev:

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je vsebina programa pri stranskem udeležencu znana le pooblaščenim osebam, to je vodji programa in sodelavcem ter vodstvu institucije. Izven institucije stranskega udeleženca vsebina programa ni poznana oziroma je poznana v omejenem obsegu, to je preko letnih poročil o delu.

Če poenostavimo, ARRS pravi nekako takole: »za ta konkretni raziskovalni program dajemo med 600.000 in 700.000 EUR letno. Strinjamo pa se in podpiramo sistem, po katerem vsebino programa poznajo zgolj vodja programa in njegovi sodelavci, do teh podatkov ne v Sloveniji ne drugje ne more nihče drug«. Poleg vodje in sodelavcev, ki so — kot smo videli v prejšnji odločbi — tako ali tako pod grožnjo odpuščanja zavezani molčečnosti, so tajni recenzenti programa edini, ki jim je omogočen dostop do opisa vsebine programa, strokovna javnost torej nima možnosti presoje, ali je obljubljeno narejeno ali ne. In kaj so ti anonimni recenzenti o njem rekli do sedaj?

Bralci bloga si o recenzijah in recenzentih cenzuriranega raziskovalnega programa lahko ustvarite mnenje sami, zavedati pa se je treba, da je zgolj in samo od tega odvisno izplačevanje prej omenjene vsote. Vsako leto. Vsa leta. Kot smo videli, zaradi varovanja »konkurenčne prednosti« po mnenju ARRS nihče drug ne more in ne sme poznati vsebine programa. Lahko si predstavljamo, da je takšno varovanje smiselno ob prijavi programa. Ko pa je ta enkrat odobren in financiran, ali celo končan (!), je tako varovanje »poslovnih skrivnosti« — vsaj po mojem mnenju — absurdno in skregano z zdravo pametjo.

Prodajni katalog Inštituta

Na tem mestu se je treba vprašati naslednje: lahko, da v opisanem dogajanju gre za odločbe, s katerimi se javna institucija na svoj način brani pred zoprnim, zlonamernim, da ne rečemo patološko obsedenim posameznikom, ki ji — predpostavimo — želi škodovati, kot je implicirano v argumentaciji. MIZŠ in ARRS zgolj varujeta dragoceno državno ustanovo. Kaj je torej narobe s takšno obrambo? Nič, če bi to držalo. Realno vprašanje je torej, ali so razmišljanja iz Dnevnikovega članka in iz argumentacije v odločbah učinkovit pravniško-piarovski manever v dobro državljanov ali pa se v njih skriva simptom za državljane škodljivih realnih odločitev realnih odločevalcev na ZRC SAZU, po sili razmer izbezan na plano.

Preden si ogledamo komercialni program Inštituta za slovenski jezik, si na posebni strani na hitro oglejmo nekaj podatkov o njegovem financiranju.

Če na hitro povzamemo: številke so zanesljive zgolj do določene točke. Iz raziskovalnega programa »Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju« z 12 FTE-ji na Inštitut pride letno okrog 620.000 EUR, iz raziskovalnih projektov okrog 200.000 EUR in iz financiranja mladih raziskovalcev okrog 180.000 EUR. Skupaj torej okrogel milijon evrov.

Inštitut za ta del financiranja poleg »stabilnega« raziskovalnega programa potrebuje še okrog tri raziskovalne projekte, v katerih so vodilna ustanova, in povprečno šest mladih raziskovalcev, kar mu ARRS tudi redno zagotavlja. Od tu naprej so številke manj zanesljive. Svoj delež od 2009 vsako leto primakne še SAZU s financiranjem postavke »Temeljne raziskave slovenskega jezika« po aneksu št. 1 iz pogodbe 1/2009 med SAZU in ZRC SAZU, sklenjene do preklica, ki jo je težko natančno ovrednotiti. Po posrednih podatkih bi lahko sklepali, da gre ali je vsaj šlo za vsoto nekje do 250.000 EUR. Poleg tega lahko domnevamo, da razmeroma zajeten delež prihaja tudi iz infrastrukturnega programa ARRS. Ta na ZRC SAZU pride v enem kosu, zato je težko reči, kakšen del gre na Inštitut za slovenski jezik. Verjetno ne od vlade obljubljenih 400.000 EUR, lahko pa da gre za podobno vsoto kot v primeru prispevka SAZU. Poleg tega je še nekaj manjših projektov, ki so tako ali drugače financirani s strani RS, denimo s strani Ministrstva za kulturo in podobno. Sklepamo lahko torej, da v celoti Inštitut na letni ravni iz proračuna dobi nekje med 1,2 in 1,5 milijona EUR, v petih letih torej med 6 in 7,5 milijonov EUR. Kako torej ob vsem proračunskem financiranju Inštitut trži svoje javno že enkrat plačane izdelke? Poglejmo.

Nedolžni, a indikativni primer SNB: Izdelavo Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika smo financirali nekaj več kot deset let, od izdaje Slovenskega pravopisa leta 2001 do leta 2012, ko je izšel v knjižni obliki. O inkriminiranem dvomilijonskem znesku za izdelavo njegovih 6.399 gesel ta trenutek ne bomo govorili, zanima nas podjetniška logika Inštituta po izdelavi. Slovar je torej konec leta 2012 izšel v knjižni obliki in bil pomladi 2013 še enkrat ponatisnjen — skupaj je bilo v dveh ponatisih izdanih 1.800 knjižnih izvodov. Kot dodatna informacija po nagovoru prof. dr. Marka Snoja na tiskovni konferenci v Prešernovi dvorani 21. 2. 2013 stoji naslednja napoved: »Spletno izdajo slovarja načrtujemo v letu 2015«.

Omenjena spletna prosto dostopna izdaja tega slovarja je bila potem objavljena natanko 27. januarja 2014, precej pred napovedanim časom. Vprašajmo se: kaj je preprečevalo ZRC SAZU in Inštitutu, da objavi prosto dostopno spletno izdajo slovarja hkrati s knjižno in s tem omogoči vsem zainteresiranim prost dostop do najnovejših leksikalnih informacij o slovenščini. Odgovor: prav nič. Zelo očitno je Inštitut hotel pred prosto dostopno objavo iz knjižne izdaje izvleči, kar se iz nje izvleči da, in šele potem objaviti slovar na spletu. V času od napovedi o spletni izdaji 2015 do predčasne objave na začetku leta 2014 je odločevalce nekaj zmotilo. Čez noč so spremenili prej dokaj energično zagovarjano logiko in se odločili, da je (s piarovskega stališča?) morda bolje prenehati služiti s knjižno izdajo in spletno izdajo objaviti predčasno. In zakaj bi bilo bolje izdati prosto dostopno spletno izdajo šele leta 2015? Poglejmo.

Radikalni primer druge izdaje SSKJ: Za doslej edini »akademski« enojezični razlagalni slovar slovenskega jezika smo se prebivalci RS trudili kar nekaj časa. Že od 2. svetovne vojne naprej so potekale slovarske aktivnosti, ki so se intenzivirale v 60. letih prejšnjega stoletja. Slovar je izhajal v petih knjigah med letoma 1970 in 1991, torej skoraj v celoti v Socialistični Republiki Sloveniji. Lahko bi rekli, da takrat ni nihče dosti razmišljal o lastništvu slovarja, saj je bila v igri t. i. družbena lastnina — slovar je izdelovala »Akademija«, izdajala in zalagala pa Državna založba Slovenije. Dojet je bil kot skupno dobro, torej dejansko kot prava družbena lastnina. Inštitut je objavil, da je bilo vanj vloženih približno petsto človek-let. Če to preračunamo na ceno današnjega povprečnega raziskovalca, ki je vreden okrog 50.000 EUR na leto, je bil vložek takratne republiške skupnosti v slovar približno današnjih 25 milijonov EUR.

Slovar je bil potem leta 1994 izdan še v eni knjigi, na disketah, na CD-ROM-u, leta 2008 kot priloga časnika Dnevnik v 15 knjigah. Vmes je bil postavljen tudi na splet, kjer je prosto dostopen na podoben način, kot so tipično dostopni akademski, torej državno financirani slovarji večine evropskih jezikov.

Kaj pa se zgodi l. 2014 z njegovo drugo izdajo? Eno od poročil, v katerih Inštitut ARRS-ju poroča, kaj počne, vsebuje tale odlomek:

…ker bo delo pri novem slovarju zahtevalo še precej časa, je bilo sklenjeno, da se kratkoročno poskrbi za drugo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki se bo od prve razlikoval v pribl. 6000 dodanih geselskih sestavkih in novih pomenih, posodobljenem kvalificiranju in najnujnejših popravkih že uslovarjenih pomenskih razlag in zgledov.

Ali z drugimi besedami: združili bomo stari SSKJ in že omenjeni SNB (oba že prosto dostopna na spletu) in dodali par najnujnejših popravkov — to bo druga izdaja SSKJ. Lahko rečemo: nič posebnega, na Inštitutu bodo pač združili bazi in vse skupaj dali na splet in vsem bo lažje, ker bomo lahko v eni bazi iskali po novem-starem slovarju, ki bo hkrati še malo popravljen. Žal ni tako. Inštitut oz. ZRC SAZU je namesto tega sklenil pogodbo z založbo Mladinska knjiga, v skladu s katero druga izdaja SSKJ stane 180 EUR, do spletne izdaje pa je mogoče priti samo, če kupimo tudi knjigo za omenjeno vsoto. Pomislimo: koliko ljudi bo vedelo, da v resnici gre le za rahlo popravljene že prosto dostopne slovarske baze? Malo, zelo malo. Koliko državnih institucij, vključno z vsemi šolami in knjižnicami, bo po nujnosti moralo nabaviti slovar, saj si skoraj ne bodo mogle privoščiti, da nimajo tega temeljnega izdelka? Verjetno vse po vrsti. Tukaj torej vidimo na delu pravo podjetništvo: izkoristimo prestižnost izdelka (SSKJ in SAZU sta znani dobri blagovni znamki) in prodamo že znano javno plačano in petkrat prodano vsebino bolj ali manj kot statusni simbol, saj je praktična vrednost nakupa tako rekoč nična — vsak bodoči kupec skoraj enak izdelek na spletu lahko dobi brez plačila, le da je v dveh različnih slovarskih bazah. In to je verjetno tudi pravi razlog, da naj bi bil SNB javno dostopen šele leta 2015 — da s svojo prosto dostopnostjo ne bi skakal v zelje drugi izdaji SSKJ, kar pa se potem ni izšlo.

Pri tem je zanimivo opazovati marketinški stroj, ki ima za nalogo tak izdelek prodati. Upošteval je nekaj osnovnih marketinških načel, denimo dejstvo selektivnega razumevanja pri potrošniku: ta zna interpretirati sporočila zgolj v skladu s svojimi verjetji, odnosom do sveta in izkušnjami. Kdor je v zadnjih 45 letih šel skozi edukacijski proces v Sloveniji, in to smo zdaj že skoraj vsi, je dobil informacijo o ultimativni kulturni vrednosti SSKJ. Tržniku torej sploh ni treba nikogar prepričevati o vrednosti izdelka, saj je to zanj zastonj naredil izobraževalni sistem. Ob taki osnovi si lahko marketing lahko tudi privošči precej jasno razlago obsega sprememb od prve do druge izdaje, ki ne govori nič drugega kot to, da je bil poleg združevanja dveh že prosto dostopnih baz osnovni princip prilagajanja vsebine »poišči in zamenjaj« na razmeroma trivialni ravni.

Poleg tega eno marketinških načel pravi, da ima razmerje med kvaliteto in ceno izdelka tipično navzgor usmerjen graf. To pomeni, da se bomo potrošniki brez lastnega mnenja in zmožnosti, da neposredno ocenimo vrednost izdelka, zanašali na ceno, saj z njeno pomočjo ocenimo njegovo vrednost. Paradoksalno bi pri potrošniku nižja cena SSKJ torej »zbijala« dojemanje njegove vrednosti. Stroški tiska in ostali stroški ob solidni nakladi še zdaleč niso tako visoki, da bi opravičevali ceno 180 EUR — precejšen del te vsote si bosta kot dobiček lahko razdelila ZRC SAZU in založba Mladinska knjiga. Zadnja bo poleg tega verjetno prav kmalu še prodana bogve komu — če se za hip vrnemo k Zvonu Dva, torej se bo slovenska »jezikovna svetinja«, skozi desetletja drago plačevana iz javnih sredstev, kmalu znašla v upravljanju bodisi založbe Učila ali kakega nemškega koncerna.

To je torej rezultat igranja s »podjetništvom« pri javnem zavodu, ki ga goreče in zvesto podpirata ARRS in MIZŠ oz. njuni uradniki, ki še zdaleč ne opravijo finančne revizijske in strokovne vsebinske naloge: drugo izdajo SSKJ bo v prihodnjih letih upravljal komercialni založnik, za državljane in državljanke pa bo zaprt oz. dostopen po ugodni ceni 180 EUR, od katere bo soliden del odšel v privatne žepe. Namesto da bi vsi skupaj raziskovali svoj jezik v prosto dostopni spletni in mobilni aplikaciji, v odprto dostopni slovarski bazi in povsod drugod. Pri tem je treba poudariti eno stvar: problem ni pri založniku — ta je zgolj dobro izkoristil mentalno stanje oz. naravnanost odločevalcev na ZRC SAZU, ki bi se šli veselo podjetništvo. Založnik je za njih le prevzel neugodne in s stališča javnega zavoda umazane posle: marketing, trženje, tisk, distribucijo itd. A za kakšno ceno? Državljani in državljanke RS bomo to plačali z dragim dostopom oz. nedostopom, posredno pa še s tem, da bo javna uprava, torej tudi šole in drugi zavodi, iz proračunskih sredstev bodočemu kupcu Mladinske knjige preko najetih kreditov plačevala nakup svojih lastnih delnic. Res ne razumem, kakšno kredibilnost imajo pred MIZŠ in ARRS lahko odločevalci na ZRC SAZU, ki so se odločili za ta podjetniški podvig.

Zakaj tiskana knjiga? Če si ogledamo zgoraj opisano zgodbo, postane bolj jasno, zakaj je predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Marko Snoj v zadnjem letu tako vztrajno zagovarjal tezo, da je tiskana knjiga edini pravi medij za slovar, ne pa nezanesljivi digitalni medij. Tule so njegovi argumenti (obarvani z rumeno), ki so — če se zelo milo izrazim — nenavadni. Pomislimo: slovar bi bil kot samostojna, od internetnih povezav neodvisna aplikacija nameščen na desetinah tisočev digitalnih naprav, od mobilnih telefonov do osebnih računalnikov in strežnikov, zato o težavah z elektriko in podatkih o dostopnosti interneta v slovenskih gospodinjstvih raje ne bi razpravljali. Za resnične ljubitelje papirja je tisk na zahtevo lepo uveljavljena možnost. O sežiganju knjig prav tako ne bi razpravljali, saj je podatke iz novega slovenskega slovarja mogoče shraniti na poljuben način, uveljavljen v sodobnem digitaliziranem svetu, ki se problema trajnega hranjenja podatkov zaveda. Precej nenavadna je tudi trditev o prednosti nespremenjenih podatkov o jeziku častitljivih petinštirideset let, tako kot v primeru prve izdaje SSKJ, saj govori o temeljnem nerazumevanju potrebe po spremljanju sprememb v jeziku in sprotnem servisiranju skupnosti govorcev z novimi, svežimi podatki, tudi tistimi, kjer za nazaj ugotavljamo nova dejstva, ker imamo boljši pregled o preteklih stanjih slovenskega jezika.

Glede na podjetniško logiko Inštituta lahko sklepamo, da pravi razlogi za vztrajanje pri knjižni formi slovarja niso niti znanstveni niti strokovni, tudi praktični ne. Skrivajo se v tem, da je izjemno težko za drag denar prodajati javno financirane zbirke v digitalni obliki, spletni ali mobilni ali katerikoli drugi, medtem ko je fizična knjiga še vedno prodajljivo blago. Komercialni založnik ne bi šel v projekt druge izdaje SSKJ v svojo škodo, saj glede na svojo organizacijsko obliko po nujnosti mora slediti profitni logiki — doseči čim večji finančni učinek ob čim manjšem vložku. Če od javnega zavoda poceni dobi dobro prodajljivo blago, zakaj bi se pri tem ustavljal? Na drugi strani pa bi državne institucije verjetno morale prevprašati svojo vest, kaj pomeni upravljanje z javnim denarjem v skupno dobro — v kolikor sploh gre za državne institucije. S precejšnjo mero verjetnosti lahko rečemo, da vsaj ARRS in MIZŠ sebe dojemata kot taki, torej sta morda vendarle pripravljeni na samorefleksijo. ZRC SAZU, kot smo videli, po direktorjevem mnenju ne spada v omenjeno kategorijo.

Prava in resnična katastrofa. Pomislimo: množica nepoučenih kupcev bo torej kupovala novi-stari slovar v knjigi. Če si lahko privoščijo, da za knjigo plačajo 180 EUR, v končni fazi lahko tudi prispevajo k dobrobiti slovenskih založb ali poljubnega nemškega koncerna. Če bodo državne ustanove prisiljene kupovati knjigo — ne bo se zgodilo prvič in verjetno ne zadnjič, nenazadnje proračunski varčevalni ukrepi ne delujejo. Naj se proračunski denar troši, da bodo vsaj založniki in tiskarji imeli plače. Ostali bomo lahko še naprej uporabljali prosto dostopna slovarja na spletu. Kje je torej problem? Problem je nekje povsem drugje, javno slabo viden in splošnemu bralcu težko razumljiv. Zelo zelo težko pa je opravičljivo, da ni razumljiv državnim uradnikom.

Resnična katastrofa profitarske, samozadostne in samozaščitniške logike delovanja Inštituta za slovenski jezik je v tem, da se Inštitutu iz razlogov, ki so razvidni iz celotnega bloga, zdi, da je upravičen skrivati in si ekskluzivno prilaščati jezikovne baze s podatki, ki so krvavo potrebni za razvoj jezikovnih tehnologij za slovenščino in za druge podobne potrebe. Na srednji in dolgi rok bo uspešno uveljavljanje slovenščine v digitalnem svetu bistveno odvisno od tega, kako uspešno bomo reševali ta problem. Tu ni niti pravo mesto niti ni pravih možnosti za podrobnejšo razlago, kako pomemben za vse jezike je in še bo razvoj teh tehnologij. Bralce glede tega napotujem na Belo knjigo Slovenski jezik v digitalni dobi ali še bolje kar na celo serijo Belih knjig za vse evropske jezike, saj je to vseevropski problem, v seriji razmeroma razumljivo opisan za vsak posamični jezik.

Še najbolj tragični del te katastrofalne situacije se mi zdi to, da se očitno ne vodstvo ZRC SAZU ne vodstvo SAZU, še najmanj pa vodstvo Inštituta za slovenski jezik, v absolutnem in radikalnem smislu ne zavedajo razsežnosti tega problema. Lahko sklepam, da so bodisi starostno ali strokovno preveč oddaljeni od jezikovnotehnološkega razvoja in njegovih konsekvenc, da bi problem sploh lahko dojeli. Na žalost izražanje tovrstnih potreb s strani različnih akterjev, ki bi in bodo tako ali drugače potrebovali baze, ki so v kontekstu opravljanja javne službe pristale na Inštitutu, tam dojemajo zgolj in samo kot stegovanje umazanih in grabežljivih prstov po nečem, kar je »njihovo« in še enkrat »njihovo«. To zelo preprosto ne pomeni nič drugega kot to, da bo treba že financirane in drage jezikovne baze izdelati še enkrat, tokrat v odprto dostopni varianti.

Na hitro si poglejmo, kaj o odprtem dostopu menijo na Inštitutu. Stališča glede tega je predstojnik Inštituta jasno izrazil v svojem odzivu na Akcijski načrt za jezikovno opremljenost, kjer je bil celo del skupine, ki je načrt pisala, a se potem pod javno objavljeno verzijo ni hotel podpisati. Torej:

AN na več mestih zahteva, naj se jezikovni opisi objavijo na spletu pod pogoji odprtega dostopa /…/. Ta zahteva ni utemeljena. Utemeljiti bi jo bilo treba (1) z navedbo nekega pravno zavezujočega dokumenta, npr. evropske direktive (na str. 5 AN piše le, da se je Slovenija “zavezala k upoštevanju sporazumov o spodbujanju prostega dostopa do raziskovalnih podatkov /…/”, ali (2) s prikazom take prakse v jezikovnih skupnostih, primerljivih s slovensko, pri čemer bi bilo treba dokazati tudi, da je bilo njihovo ravnanje za te jezikovne skupnosti koristno.

Namesto vsiljevanja (celo komercialno) odprtega dostopa za vse jezikovne vire, priročnike in orodja, ki so financirani z javnim denarjem, bi bilo treba to področje uskladiti z domačimi in tujimi dobrimi praksami. V sodobnem evropskem prostoru se za javno financirane končne izdelke, kot je npr. slovar (ne pa tudi slovarska baza), praviloma (ne pa vedno) pričakuje kvečjemu prosta in ne odprta dostopnost. V AN pričakovana odprta dostopnost slovarja in slovarske baze bi bila slovenski unikum in že zaradi unikatnosti vprašljiva, zlasti ker ni prepričljivo utemeljena. Moje stališče do tega vprašanja seveda ne izključuje možnosti dogovorov za uporabo slovarja oz. slovarske baze s tistimi subjekti javnega in zasebnega prava, ki bi za to izkazali interes.

Ker bi odprti dostop do virov povzročil njihovo neomejeno izrabo tudi v zasebnem sektorju, ki ni zavezan javnemu interesu, bi prav ta, navidezno demokratični odnos do javne dobrine v kratkem času pripeljal do tega, da bi bile z davkoplačevalskim denarjem narejeni izdelki, v prilagojeni, poenostavljeni ali nadgrajeni obliki dostopni uporabnikom le proti plačilu. Zgledov za tak razvoj dogodkov imamo v zdravstvu in šolstvu na pretek.

No, glede na drugo izdajo SSKJ očitno »zgledov za tak razvoj dogodkov« nimamo le v zdravstvu in šolstvu, temveč tudi v znanosti. In kako si na Inštitutu predstavljajo »možnosti dogovorov za uporabo slovarja oz. slovarske baze s tistimi subjekti javnega in zasebnega prava, ki bi za to izkazali interes«?

Najbolj tragični del zgodbe. Kako daleč sega nerazumevanje Inštituta, kakšno je primerno ravnanje z bazami, s katerimi upravlja ZRC SAZU, zares brutalno kaže naslednji primer trženja SSKJ, ki me je na začetku tako presenetil, da sem moral večkrat preveriti, ali so podatki pravi in če ne gre morda za nekakšno slabo šalo. Nedavno sem bil opozorjen na spletno stran Oxford Global Language Solutions založbe Oxford University Press, ki za slovenski jezik ponuja naslednjo jezikovno podatkovno zbirko:

Za dostop do vzorca je treba podpisati zelo zavezujočo pogodbo glede tajnosti in nerazkrivanja informacij, zato lahko o tej zbirki podatkov lahko javno povem le malo, a vendarle. Ko sem dobil vzorec baze, ki jo prodaja Oxford University Press, je postalo jasno, da dejansko gre za slovarsko bazo SSKJ, cena zanjo je zelo zasoljena, uporaba baze je absolutno omejena zgolj na to, kar je navedeno v pogodbi med OUP in uporabnikom.

Pomislimo: kaj nam torej ponuja Inštitut za slovenski jezik namesto odprte slovarske baze? Nakup iste baze za drage denarje pri Oxford University Press. Ste slovensko razvojno podjetje in rabite podatke o slovenščini, denimo geslovnik slovarja ali vse pregibne besedne oblike? Ni problema. Greste v nabavo na OUP, ki vam to lepo zaračuna, del denarja dobi OUP, del ZRC SAZU. Ste ameriški velikan Google in rabite podatke za svoj slovenski črkovalnik ali prevajalnik? Ni problema. Greste v nabavo na OUP, ki vam to lepo zaračuna, del denarja dobi OUP, del ZRC SAZU. Ste slovenski jezikoslovec in rabite podatke o enopomenskosti ali večpomenskosti slovenskih besed? Ni problema. Greste v nabavo na OUP, ki vam to lepo zaračuna, del denarja dobi OUP, del ZRC SAZU. Znova in znova. Se vam zdi to dober biznis? Za OUP in ZRC SAZU vsekakor. Težko pa si je predstavljati, kakšno strašno in tragično oviro to pomeni za razvoj jezikovnih tehnologij za slovenščino, ki je na absolutni margini zanimanja svetovnih računalniških velikanov. Domača start-up podjetja in univerze pa si — verjemite mi — cen OUP ne morejo privoščiti. Da ne govorimo o dejstvu, da smo vse to že enkrat financirali. Javna služba? Javno dobro? Odprti podatki? Daleč, daleč je ZRC SAZU od te miselnosti.

In še en tragikomični obrat: ali smo se s tem res izognili zgoraj izpostavljeni nevarnosti, da bi bili »z davkoplačevalskim denarjem narejeni izdelki, v prilagojeni, poenostavljeni ali nadgrajeni obliki dostopni uporabnikom le proti plačilu«? Absolutno ne. Kar smo naredili, je naslednje: (1) založbi Oxford University Press smo zagotovili dodaten zaslužek in (2) za slovenščino smo postavili izjemno visoko, tako rekoč nepremostljivo oviro za razvoj novih izdelkov na podlagi javno financiranih raziskovalnih rezultatov.

Za konec dela o prodajnem katalogu Inštituta za slovenski jezik dodajam še en spisek. Na podlagi analize različnih poročil si lahko ustvarimo sliko tega, katere že plačane baze naj bi že obstajale, pa niso dostopne bodisi za splošne uporabnike ali za jezikovne tehnologije za slovenščino, ker jih Inštitut za slovenski jezik varuje kot »poslovno skrivnost«.

SAZU, d.d.

Pozoren bralec bo v kratki analizi denarnega toka ISJFR opazil, da med projekti Inštituta prevladujejo t. i. aplikativni raziskovalni projekti. Opomba za splošne bralce: ARRS financira dve vrsti projektov — temeljne in aplikativne. Poleg vsebinskih kriterijev (aplikativni projekti so načeloma bolj usmerjeni v konkretne rezultate) je ključna razlika v odstotku financiranja, ki ga zagotavlja ARRS. O tem ARRS pravi naslednje:

(2) Aplikativne projekte agencija sofinancira do 75 % utemeljenih stroškov projekta. Prijavitelj aplikativnega projekta mora zagotoviti pokritje vsaj 25 % utemeljenih stroškov projekta s strani drugih zainteresiranih uporabnikov. Prijavitelj aplikativnega projekta mora pred podpisom pogodbe z agencijo predložiti dokazila o sofinanciranju projekta (pogodba), in sicer za celotno obdobje izvajanja projekta glede na vrednost cene raziskovalne ure ob začetku financiranja.

(Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti – 79. člen)

Vprašanje, ki logično sledi iz dejstva, da je nekje v Sloveniji ali v tujini treba najti nekoga, ki ima na letni ravni na voljo nekje okrog 30.000 EUR, ki jih želi vložiti v raziskavo, je naslednje: razumljivo je, da bomo našli take stranke pri raziskavah, ki so povezane z industrijo, medicino, tehniko itd. Kje pa najti takega junaka pri raziskavah v humanistiki? Prvič, te raziskave industrijskih partnerjev ali drugih strank, ki morajo zaslužiti svoj denar na trgu, večinoma ne bodo zanimale. In drugič, tudi če bi jih načeloma zanimale, je zelo vprašljivo, ali imajo denar, da bi si (tudi zaradi krize) to lahko privoščile. Tu na sceno stopi humanistični »zainteresirani uporabnik«, ki ima denar, ima interes, ima vse, kar potrebujemo: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Vprašljivo je seveda to, da »vloženi kapital« ravno tako izhaja iz slovenskega proračuna, a to je po trditvah ARRS legitimno, akademiki pač s svojim denarjem počnejo, kar želijo. A SAZU svoj proračunski kapital vedno vlaga v enega samega izvajalca, ki ga je hkrati tudi sama ustanovila: ZRC SAZU.

Zgodba je torej taka: če preverimo, koliko in kateri aplikativni projekti s področja humanistike so bili v letu 2013 financirani s strani ARRS, dobimo naslednjo tabelo:

Če odmislimo zadnji projekt, ki je v resnici naravoslovno-tehnični, je na področju humanistike vsem slovenskim univerzam skupaj v zadnjih letih uspelo pridobiti enega samega zainteresiranega uporabnika, ki je bil pripravljen vložiti denar v humanistični (jezikoslovni) projekt, ki ga je izvajala Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na drugi strani bije v oči osem projektov ZRC SAZU, pri katerih s sofinanciranjem ni bilo težav. Ta vlagateljski dogovor s SAZU potrjuje tudi ARRS: ko sem na ARRS spraševal, kdo je v preteklih letih financiral aplikativne jezikoslovne projekte, ki jih je izvajal Inštitut za slovenski jezik:

sem dobil naslednji odgovor z ARRS:

Pozdravljeni,
pošiljamo vam podatke o sofinancerjih:
L6-5405, L6-9241, L6-9529, L6-0075, L6-0166, L6-4045: SAZU,
L6-9052: Österreichische Akademie der Wissenschaften, Balkan-Kommission

Dobro, torej obstaja dogovor med ZRC SAZU in SAZU o sofinanciranju aplikativnih projektov, ARRS to podpira. Pravi problem celotne zgodbe se v resnici skriva drugje. Razpis za projekte, ki ga je lani (in pred tem pri vseh razpisih) objavila ARRS o aplikativnih projektih pravi naslednje:

Letna sredstva razpisa znašajo predvidoma 10.300.000,00 EUR

Humanistične vede: 17,6 %

Vsaj 40 % projektov s področja tehnike, vsaj 30 % s področja biotehnike, vsaj 20 % s področja medicine in družboslovja, vsaj 15 % s področja naravoslovja in vsaj 10 % s področja humanistike, mora biti aplikativnih.

(Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov za leto 2014 — razpis v letu 2013)

Vzemimo kalkulator in računajmo: za humanistiko je rezerviranih 17,6 % vseh sredstev, torej 1.812.800 EUR letno. Od tega za aplikativne projekte vsaj 10 %, torej najmanj 181.280 EUR. Na področju humanistike ob SAZU kot prijaznem vlagatelju torej ne bo presenečenje rezultat razpisa, ki je za aplikativne projekte na področju humanistike naslednji:

Dobila sta torej jezikoslovni in geografski aplikativni projekt ZRC SAZU. Če si privoščimo hudo ugibanje, lahko predpostavimo, da dva predloga projektov (arheologija in umetnostna zgodovina), ki sta se prebila v drugi krog izbora ARRS in nista bila izbrana za sofinanciranje, ravno tako prihajata z ZRC SAZU: z Inštituta za arhologijo in Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta. Utemeljeno lahko torej predpostavimo, da je ta del raziskovalnega denarja tako rekoč vnaprej rezerviran za ZRC SAZU.

Previdno se vprašajmo: sistemska korupcija? Vnaprej določeni prejemniki? Odgovor ni enoznačen. Vsekakor je res, da nobena druga raziskovalna ustanova v Sloveniji na področju humanistike ni v enakopravnem položaju, saj nima hvaležnega trajnega mecena s potrebnim kapitalom. Po drugi strani pa je tudi res, da je v obstoječem sistemu financiranja ARRS težko dobiti »prave« sofinancerje humanističnih aplikativnih projektov. Če predpostavimo, da je SAZU najvišja znanstvena ustanova na ravni celotne države in torej »zastopnica vseh raziskovalcev«, tudi tistih na univerzah in drugih raziskovalnih ustanovah, bi bilo verjetno bolj pravično, da bi ta vložek, ki so ga akademiki pripravljeni prispevati za sofinanciranje humanističnih raziskav, tako ali drugače razdelili med vse omenjene, bodisi s svojimi internimi razpisi ali po kakšnih drugih kriterijih.

Kar je bistveno bolj sporno, pa je to, da SAZU posredno vlaga svoj denar v bogatenje zasebnih podjetij, kot smo videli zgoraj, pri čemer je hkratni učinek vlaganja ta, da imajo državljani in državljanke Slovenije bistveno otežen dostop do rezultatov, ki jih financirajo akademiki. V tem smislu gre res za neke vrste narobe svet, kot pravi direktor ZRC SAZU. Plemenita gesta odpovedovanja denarju, ki bi lahko šel v zaslužene akademske apanaže, se na koncu zvede v omogočanje zaslužkarstva zasebnih podjetij — založnika in mednarodnega prodajalca jezikovnih podatkovih zbirk za slovenski jezik. Kdo ve, morda so bili glede tega, kje končajo njihovi denarni vložki, prevarani tudi sami akademiki. Ali pa preprosto ne razumejo konsekvenc dejanj izvajalca, v katerega investirajo.

Kako upravljati slovenski jezik?

Če vse skupaj povzamemo: državljani in državljanke Slovenije v Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU vlagamo nekje od 1,2-1,5 milijona evrov vsako leto, misleč da s tem skrbimo zase in za svojo slovenščino. Izkaže se, da s tem skrbimo predvsem za sam Inštitut in za (komercialne) založnike, saj moramo potem rezultate, ki smo jih že plačali, še enkrat kupiti bodisi od Založbe ZRC, Mladinske knjige, založbe Modrijan, Oxford University Press ali druge poljubne založbe, ki ji ZRC podeli koncesijo za dodatni zaslužek. Ko se začetne prodajne možnosti izdelka obrabijo, jih sicer lahko prosto dostopne dobimo na spletu, nikakor pa ne v obliki, da bi jih lahko uporabil še kdo, tudi za namene, ki ZRC ne zanimajo ali so jim neznani, denimo za jezikovne tehnologije za slovenščino, v šolstvu, znanosti itd. Kot kaže primer druge izdaje SSKJ, na Inštitutu bolj kot o ustvarjanju novih opisov slovenskega jezika, primernih za sedanji čas, razmišljajo o recikliranju prodajljivih tržnih izdelkov. Tako ARRS kot MIZŠ ta tržni znanstvenoraziskovalni model deklarativno in brezprizivno podpirata. Kaj je torej mogoče storiti?

Morda vendarle obstaja nekaj oddaljenih možnosti za ugodnejši razvoj in spremembo praks v prihodnosti. Prva možnost, ki je še precejšnja neznanka, je Ministrstvo za kulturo. Zdi se, da je preko Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 in prihajajočega Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost vendarle mogoče zaznati vsaj zametke zavedanja, da je digitalni razvoj slovenskega jezika pomemben in da so v tem kontekstu pomembne tudi odprto dostopne jezikovne zbirke. Tu bomo pač videli, kakšen bo končni dokument, ki se zdaj oblikuje. Če v njem slovarske in druge jezikovne zbirke ne bodo odprto dostopne, bo to pomenilo, da se tudi to ministrstvo pridružuje modelu ARRS in MIZŠ in je šlo za slepo ulico. Treba bo torej počakati.

Drugi morebitni dober obet za prihodnost so slovenske univerze, Institut »Jožef Stefan« in nekatere druge raziskovalne organizacije. Univerza v Ljubljani je z nedavno ustanovitvijo Centra za jezikovne vire in tehnologije, ki je eksplicitno zavezan odprtemu dostopu do raziskovalnih podatkov in združuje močno interdisciplinarno skupino fakultet, kar je v današnjem svetu nujen pogoj za uspešen razvoj tako slovenščine kot z njo povezanih tehnologij, pokazala, da morda premore več »stoletne modrosti« kot mlajši ZRC SAZU. Z ustanovitvijo Konzorcija za jezikovne vire in tehnologije so tudi druge univerze in raziskovalne organizacije pokazale, da se problema zavedajo in da so pripravljene narediti nekaj v zvezi s tem. Ker glede na tržno usmerjenost ZRC SAZU razumljivo ni zraven, bo novi konzorcij verjetno pač moral finančno začeti iz nič, zlasti zato, ker tržni model ZRC SAZU podpirata tudi ARRS in MIZŠ. A ker gre vendarle za lepo število organizacij in raziskovalcev, se na srednji in dolgi rok tu morda skriva odgovor na uspešen (nekomercialni) razvoj slovenščine v digitalnem okolju.

Glede na dosedanjo logiko delovanja se je verjetno treba vprašati, ali Inštitut za slovenski jezik v okviru obstoječega samozadostnega akademsko-inštitutskega modela res še potrebujemo. Rekel bi, da podjetniškega, vase zaprtega in nedelujočega v mednarodni (leksikografski) skupnosti gotovo ne. Kot kaže, največjo skušnjavo za Inštitut predstavlja »prodajljivi del« javno financiranih rezultatov, povezan z opisom sodobne slovenščine, za katerega se zanimajo tudi založbe, torej slovar sodobnega jezika, pravopis in terminološki del. Zdi se, da dialektologija in zgodovina slovenskega jezika zbujata manj skušnjav za prodajno naravnanost trenutnega vodstva. Morda bi bil to v resnici pravi model za naprej: financiranje opisa sodobne slovenščine se prestavi v univerzitetno okolje, ki je očitno bolj odporno na primarno trženje raziskovalnih rezultatov, netržni zgodovinski in dialektološki program pa lahko ostane na Inštitutu, saj ni bojazni, da bi se tudi na dolgi rok tržno povampiril.

Škofja Loka, 1. september 2014