24. november 2017

»Nenazadnje je še en razlog: v tej zadevi so morda v igri večje in pomembnejše stvari, kot je bitka med Janezom in Ludvikom…«
»Saj to je vendar le zgodba o krajah in maščevanjih med malo krepostnimi menihi!« sem vzkliknil.
»Okrog prepovedane knjige, Adson, okrog prepovedane knjige,« je odgovoril Viljem.

Umberto Eco, Ime rože (Mladinska knjiga, 1985, str. 527)

Prestavimo se torej v maj 2014. Pred tem sta dve v prvi epizodi omenjeni skupini – supremacisti in digitalci – že večkrat soočili mnenja. Bojim se, da bi razmotavanje dvajset- in večletne štrene preveč utrudilo bralce že na začetku, zato se bom omejil na čim bolj skrajšan ekskurz o zadnjih desetih letih. Začnimo torej v času, ko je bil dr. Janez Dular, predavatelj na srečanju kulturnega foruma SDS, omenjen v prejšnji epizodi, še vodja sektorja za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo in je spisal – takrat se je zdelo, da bolj ali manj lastnoročno – prvo resolucijo o jezikovni politiki, ki je veljala od 2007-2011. Marsikateremu bodočemu digitalcu se je zdelo tisto besedilo daleč preveč trdorokaško in krajša polemična diskusija se je razvila že leta 2006 ali 2007 ob javni razpravi. Takrat je dr. Marko Stabej resolucijski dokument opremil s celim kupom kritičnih opomb, ki pa niso bile upoštevane. Nekako je bilo to tudi logično, saj bi vsaj po mojem mnenju to zahtevalo radikalno spremembo celega besedila. Na srečo je tista resolucija ostala zgolj uradniški papir za podlaganje pod računalniške zaslone, saj skoraj nobena od postavk v naslednjih petih letih ni bila realizirana. Kot je navedeno v trenutno veljavni resoluciji, je bilo v obdobju 2007–2011 namesto predvidenih 12.705.616 evrov za izvajanje v okviru Ministrstva za kulturo porabljenih 364.109 evrov, v okviru nekdanje Službe Vlade RS za evropske zadeve pa 32.400 evrov.

Leta 2008 je vodja sektorja za slovenski jezik postal mag. Velemir Gjurin, ki bi načeloma moral do leta 2011 napisati novo resolucijo. Takratna ministrica za kulturo Majda Širca in njen državni sekretar Stojan Pelko sta nekje na začetku leta 2011 začudeno ugotovila, da dokumenta ni nikjer in ga verjetno tudi ne bo. Velemir Gjurin in ministrstvo sta se na hitro sporazumno razšla, po krajši zaposlitvi na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša je odšel v pokoj, ministrstvo pa je iskalo novega vodjo sektorja. Že pred tem je aprila 2011 sestavilo zunanjo skupino z – recimo temu – digitalnimi nastavki, ki naj bi preko poletja napisala, kar se pač na hitro napisati da. Vodil jo je omenjeni Marko Stabej, kritik prejšnje resolucije, v skupini sem bil tudi sam. V tistem času sem se v okviru evropskega projekta META-NET precej tudi ukvarjal z zaostankom slovenščine pri digitalizaciji. Moram reči, da je bila izkušnja s pisanjem prve verzije resolucije zanimiva. Denimo, za razliko od prejšnje prakse smo skušali zajeti čim širšo interesno sfero z javnim pozivom po sodelovanju, predvsem z ministrstev, ker pač vlada določa zakonske okvire vsem državljanom, jezik pa preči celo zakonodajo. Na sestanek skupine so ministrstva poslala predvsem lektorje, tajnice in podobno osebje v prepričanju, da gre za nekakšno jezikovno izobraževanje. To govori tudi o stopnji takratnega uradniškega oz. političnega interesa za to problematiko.

Časovna presija je bila kar huda, čeprav se je kasneje malo sprostila, ko je septembra 2011 vlada, ki je novo resolucijo naročila, razpadla. Ministrica Širca je odstopila že julija in do februarja 2012, ko je nastopila nova vlada, je ministrstvo vodil dr. Boštjan Žekš, ki ga – kot je kazalo – resolucija ni kaj dosti zanimala. Naša skupinica je kljub turbulencam nadaljevala delo, aprila 2012 – precej prepozno glede na predvideni rok – je ministrstvo objavilo »delovno besedilo resolucije«. V tem času je že delovala novoizvoljena vlada Janeza Janše, ki je združila ministrstvo za kulturo z izobraževalnim ministrstvom, ki ga je vodil dr. Žiga Turk, državni sekretar za kulturo je bil Aleksander Zorn, oba iz kvote stranke SDS. Osnutek predlagane resolucije je zbudil interes in tudi močan odpor supremacijske skupine, ki je v časopisih, denimo v Delu, sprožila obsežno kritiko, na katero sem potem skušal odgovoriti v blogu »Slovenščina, nje cvetenje in osutje«. Ideološko usklajeni z novo vlado so supremacisti dosegli razpustitev prve skupine in sestavili »redakcijo delovnega besedila resolucije« v novi zasedbi, v kateri so bili predsednik dr. Kozma Ahačič, dr. Janez Dular, dr. Marko Jesenšek, ga. Marta Kocjan – Barle in dr. Marko Snoj. Na kulturnem forumu Slovenske demokratske stranke aprila 2014, ki nam služi kot izhodiščna točka, je torej od avtorjev supremacijske resolucijske redakcije izpred dveh let manjkal le aktualni predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Marko Snoj, prisoten pa je bil predsednik tedanje redakcijske skupine in sedanji namestnik predstojnika, dr. Kozma Ahačič.

Kakor gredo stvari na svetu, se je cela situacija ponovno prekopicnila, ko je januarja 2013 razpadla še vlada Janeza Janše, ki je sicer delovala še do marca, ko je bila izvoljena nova vlade Alenke Bratušek. V istem januarju je bila javno objavljena tudi popravljena, recimo temu »supremacijska« verzija osnutka resolucije, ki je šla že v drugo javno razpravo, v okviru katere jo je zdaj kritizirala prejšnja digitalna skupina. Po različnih medresorskih in drugačnih usklajevanjih znotraj nove vlade, v kateri je kulturni resor prevzel dr. Uroš Grilc, je bil maja 2013 objavljen vladni predlog resolucije, ki je nekako skombiniral obe prejšnji verziji. Po precej dramatični debati in amandmiranju na odboru za kulturo je bila ta kombinirana resolucija julija 2013 soglasno sprejeta v državnem zboru.

A to še ni bilo vse.

Ker smo imeli tako malo časa za prvo verzijo v letu 2011, smo že takrat predlagali, naj se po sprejemu resolucije oblikujeta dva akcijska načrta, ki naj konkretno vsebinsko in finančno opredelita splošna resolucijska načela: akcijski načrt za jezikovno izobraževanje in za jezikovno opremljenost. Jeseni 2013 je minister Grilc, ki je skozi parlamentarni postopek speljal obstoječo resolucijo, imenoval še obe skupini za izdelavo akcijskih načrtov. Iz postopka sprejemanja resolucije izhajajoče razmišljanje ministrstva je šlo v smeri, da se supremacisti in digitalci morajo nekako uskladiti, zato smo bili v obe skupini imenovani oboji: skupino za izdelavo akcijskega načrta za jezikovno izobraževanje je vodil vodja prve resolucijske skupine iz leta 2011, dr. Marko Stabej, v njej pa je bil tudi vodja druge, supremacijske skupine iz leta 2012, dr. Kozma Ahačič. Drugi, načeloma bolj problematični skupini za izdelavo akcijskega načrta za jezikovno opremljenost je načelovala nova vodja sektorja za slovenski jezik dr. Simona Bergoč, torej uradnica na ministrstvu, v njej pa smo bili še dr. Helena Dobrovoljc (ZRC SAZU), dr. Tomaž Erjavec (Institut »Jožef Stefan«), dr. Marko Snoj (ZRC SAZU), dr. Darinka Verdonik (Univerza v Mariboru), dr. Špela Vintar (Univerza v Ljubljani) in jaz. Delo te skupine je bilo že od začetka izjemno težavno, razlog pa je bil poleg predhodnega procesa sprejemanja resolucije tudi ta, da smo trije slovaropisci maja 2013, torej par mesecev pred tem, objavili »Predlog za izdelavo slovarja sodobnega slovenskega jezika«.

Predlog je bil posredni rezultat pet let in pol trajajočega projekta »Sporazumevanje v slovenskem jeziku«, ki se je začel v letu 2008 in se je takrat, jeseni 2013, ravno končeval. V predlogu smo jaz, dr. Iztok Kosem, direktor zavoda Trojina, in dr. Polona Gantar, zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik, ki je bil konzorcijski partner v omenjenem projektu, opisali, kako bi bilo mogoče narediti slovar sodobne slovenščine v štirih letih za 5 milijonov evrov. Čeprav je bilo mišljeno, da je predlog namenjen zlasti javni razpravi, se je hitro izkazalo, da smo pošteno stopili na žulj inštitutu in supremacijski skupini, ki se je odzvala z drastičnimi sredstvi.

Tudi v (strokovni) javnosti je ta objava razmeroma močno odmevala in člani supremacijske skupine so takrat kar tekmovali v tem, kako kritizirati, osmešiti, banalizirati ali narobe brati naš predlog, bodisi na simpoziju Obdobja, v časopisih (Delo, rtvslo.si) ali na drugih dogodkih. Vsaj zame pa je bila težava že nekaj časa povsem drugje, in sicer v odsotnosti kakršnekoli drugega javno dostopnega koncepta oziroma sploh kakršnekoli informacije, kaj si od Inštituta za slovenski jezik lahko obetamo v prihodnosti. Že kakih deset let – približno od objave Pravopisa 2001 – je inštitut izdeloval slovar, ki so ga nazadnje poimenovali Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (SNB). To je bilo znano, ves ta čas pa ni bilo znano niti kakšen je niti kdaj naj bi izšel. Ko je bil na začetku istega leta 2013 končno objavljen, se je izkazalo, da gre za slovar, ki bo dostopen zgolj v knjižni obliki, čeprav bi ga bilo brez težav mogoče v prostem dostopu objaviti na spletu, in da se zgleduje po sistemu in se celo neposredno sklicuje na že zdavnaj zastareli SSKJ. Takrat sem tudi izračunal, da smo za izdelavo nekaj več kot 6.000 gesel kot država v desetih letih porabili približno 2 milijona evrov – kritiko sem potem isto jesen tudi objavil v blogu »Novi slovar slovenskega jezika: za koga, kaj in kdo?« V tistem času je torej postalo precej jasno, da inštitut nima ideje, kako pravzaprav zasnovati koncept dejansko novega slovarja, ki ne bi bil SSKJ.

V mesecih po tem, ko je bil objavljen Slovar novejšega besedja in naš predlog, se sprejemala resolucija in kasneje jeseni začenjalo delo združenih supremacijsko-digitalnih skupin na ministrstvu za kulturo, je torej začela divjati še »slovarska vojna«, kot so jo razglasili v medijih. Medtem ko smo se avtorji predloga junija in julija 2013 brezplodno sestajali z inštitutom ter na spletni strani razlagali o ideji in kasneje jeseni v obsežnih dokumentih odgovarjali na očitke, je Ministrstvo za kulturo februarja 2014 skušalo dogajanje moderirati z organizacijo posveta o novem slovarju kar na ministrstvu, kar je seveda šlo v nos supremacijski skupini, ki je to razumela kot politično vmešavanje v področje, kjer naj bi SAZU in ZRC SAZU imela – kaj drugega kot – supremat. Tu si bom privoščil objavo nekaj odlomkov iz doktorata Krištofa Savskega, ki kaže, kako so ta posvet na ministrstvu post festum interpretirali različni akterji (Savski je v okviru svojega doktorata izvajal intervjuje z omenjenimi):

[Gorjanc] [O slovarju se je začelo govoriti] s predstavitvijo novega koncepta treh avtorjev. […] Načeloma je bilo po mojem za slovenski prostor zelo dragoceno, da so ti trije avtorji sami pripravili koncept in ga dali v javno razpravo. In šele takrat so se stvari začele dogajati, ne samo te, ki so bile povezane z merjenjem moči, kdo bo kje dosegel kar koli v zvezi ali z resolucijo ali predvsem akcijskim načrtom, bolj v tem smislu, da so se začele razprave, ki so konceptualne.

[Grilc] Posvet je bil odličen. […] Ampak tako, posvet je bil tak res, bom rekel, res celovit, bila je neka zgoščena debata, ravno prav polemična, da nekako si imel občutek, da se stvari razvijajo, da gremo k nekemu cilju.

[Bergoč] [Posvet] je bil poskus, da se stališča približajo, in dejansko so se na tistem posvetu tudi zbližala (udeleženci so sprejeli obetavne skupne sklepe), ampak kot se je že večkrat do zdaj zgodilo, ta konsenz traja nekaj časa, potem pa ponovno nastopi konflikt.

[Snoj] Posvet je bil kot posvet, organizirala ga je ena stran, ki zagovarja določen pristop k slovaropisju, organizirala ga je na ministrstvu, ker je tam imela in ima verjetno še podporo, politično, in siceršnjo, ne bom zdaj govoril kakšno, ker to se tako ve. Poslušali nas očitno niso, kar smo mi tam povedali, ali pa niso želeli.

[Gorjanc] [Bil je posvet in] želja ministrstva, da se poenotimo glede koncepta. No in tam se je spet videlo, kar se je videlo ves čas, da obstajata dva koncepta, dve različni sploh ideji, kaj naj slovar bo. Hkrati pa nek pritisk ministrstva, da je treba priti do skupne izjave, v ozadju je bila pa predvsem ideja, da bo ministrstvo financirano en projekt, da naj bi bila za to namenjena sredstva in da je treba sodelovati. Se pravi, pritisk, da je treba nujno, kljub temu, da so vidne konceptualne razlike, sodelovati. Ne vem, če je tak pritisk dober, ministrstvo lahko deluje usklajevalno, lahko ima svoje ideje o tem, kaj hoče, po drugi strani pa ni dobro, da posega na tak način v neko strokovno diskusijo.

Kot je razvidno, je takratno vodstvo ministrstva za kulturo videlo ta poskus precej drugače, kot smo ga dojeli v različnih skupinah. Povabilo na posvet je bilo splošno, odzvalo se nas je 23 avtorjev, ki smo se tako ali drugače razporedili po obeh skupinah. To je bilo tudi prvič od objave našega predloga, da je bil nov ali sploh kateri slovarski koncept obravnavan širše, javno, izven (kritik) izhodiščnega predloga nas treh avtorjev. Moj takratni osebni občutek je bil, da so sodelavci Inštituta za slovenski jezik na posvetu sodelovali izrazito pasivno, pod prisilo, ne zares. In dejansko se je le dvanajst dni po njem izkazalo, kaj pravzaprav o vsem skupaj menijo zares. 24. februarja 2014 je predstojnik Inštituta za slovenski jezik na javnem forumu SlovLit objavil javno »vabilo k sodelovanju« z Inštitutom za slovenski jezik pri izdelavi koncepta novega slovarja. Precej memorabilna je bila njegova izjava, da je »usklajevanje slovaropisnega koncepta sprva demokratično, v zaključni fazi pa nedemokratično, saj se je treba glede nekaterih odprtih vprašanj enostavno odločiti«. Poleg tega je ravno kakšen teden po tem posvetu direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar na predlog istega predstojnika inštituta dr. Snoja dal opomin pred odpovedjo delovnega razmerja Poloni Gantar, soavtorici izvornega koncepta, iz česar se je potem razvila zanimiva debata na forumu SlovLit (Kosem, Snoj, Gantar, Snoj, Gantar), v kateri se je izkazalo, da predstojnik Inštituta za slovenski jezik zna brez težav tudi gladko potvoriti resnico, in to javno. Za vedno mi bo ostala v spominu tudi formulacija iz zadnjega Snojevega odgovora: »Ob tem moram povedati, da se kolegica Gantarjeva doslej ni odrekla nobeni, še tako majhni pravici, ki izhaja iz njenega delovnega razmerja na ZRC SAZU, kaj šele, da bi dopustila, da bi se ji zgodila kaka krivica.« Obligacija dopuščanja krivic je očitno torej nekako vključena v delo na Inštitutu za slovenski jezik.

Skratka, v precej razgretem ozračju je bilo vabilo Inštituta predvsem skrajno nenavaden poskus, kako sestaviti nekakšen blodnjavi gozd supremacijsko-digitalnih skupin in podskupin, s čimer bi se izognili problematičnim osebkom – če smo iskreni, glede na predlagano sestavo raznih skupin predvsem nama s skoraj odpuščeno soavtorico predloga Polono Gantar – in si še vedno zagotovili »supremat« ter veto na vse odločitve. Temu izvršenemu aktu Inštituta za slovenski jezik je najprej sledil kolektivni negativni odgovor digitalne strani, poleg tega še osebni odzivi Monike Kalin Golob, Erike Kržišnik, Tomaža Erjavca, Janeza Dularja in Iztoka Kosma, ki ravno tako lepo kažejo, kako različno je bilo že osnovno dojemanje samega dogodka. Po tej izmenjavi je predstojnik inštituta lahko mirno ugotovil, da do dogovora pač ni prišlo in da bo Inštitut »prevzel pobudo pri oblikovanju interdisciplinarno in medinstitucionalno zastopane skupine strokovnjakov z različnih jezikoslovnih in drugih za slovar relevantnih strokovnih področij za pripravo skupnega koncepta«. Moram reči, da se mi je takrat to zdel kar uspeh, ker do tedaj o kakšnem inštitutskem konceptu novega slovarja ni bilo ne duha ne sluha, tu pa je bila prvič izražena zaveza, da ga bomo dejansko kdaj videli.

Druga skupina se je po propadu dogovorov pod ministrsko prisilo ravno tako organizirala po svoje, projekt izdelave Slovarja sodobnega slovenskega jezika z izhodiščem v konceptu nas treh avtorjev je prevzel Konzorcij za jezikovne vire in tehnologije pod vodstvom Univerze v Ljubljani, ki je 31. marca objavil vabilo vsem relevantnim institucijam in po usklajevanju so 9. maja 2014 dogovor o sodelovanju podpisale Univerza v Ljubljani kot vodilna institucija, Univerza v Mariboru, Univerza na Primorskem, Institut »Jožef Stefan«, Alpineon d.o.o., Amebis d.o.o. in Trojina. ZRC SAZU torej ni bilo zraven, noben njen predstavnik ni prišel na prvi sklicani sestanek. Na drugem sestanku 23. maja je konzorcij sprejel izjavo za javnost z naslovom Sodobna slovenščina v digitalni dobi, v kateri je bilo zapisano, da so se partnerji »dogovorili o pripravah prvega skupnega projekta – izdelavi koncepta slovarja sodobnega slovenskega jezika.« To je bilo dvanajst dni po predavanju predstavnikov supremacijske skupine na kulturnem forumu SDS, ki nam služi kot izhodiščna točka za nadaljevanje opisa dogajanja.

Hkrati se je treba spomniti, da je v vsem tem času potekalo tudi naporno in z zgoraj opisanim dogajanjem obremenjeno delo na obeh akcijskih načrtih. Ko je akcijski načrt za jezikovno opremljenost 23. junija 2014 v neki mukoma skrpani verziji šel v javno obravnavo, se je predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Marko Snoj, član skupine, ki je ves čas tako ali tako blokiral njeno delo, takoj tudi izvzel iz avtorstva dokumenta, pri čemer nas je ostale člane hkrati popljuval in v opravičilo ponudil svoja značilna alternativna dejstva. Nezadovoljen tako z dokumentom kot z vodenjem procesa njegove izdelave sem se tudi sam izvzel iz avtorstva in na kratko opisal, kaj se je med izdelavo dokumenta dejansko dogajalo. To je bilo torej stanje stvari, ko je – tako kot se stvari dogajajo – končno razpadla še vlada Alenke Bratušek in smo 14. julija 2014 šli že na tretje volitve v zadnjih treh letih.

Jeseni so stvari sploh postale zanimive.

Nadaljevanje jutri: Pomeniti se moramo o Trojini