25. november 2017

»Do včeraj so vsi gledali Berengarja, tepca, bogokletnika in pohotneža, potlej kletarja, heretika, potlej Malahija, ki je bil vsem tako zoprn… Zdaj ne vedo več, koga naj se pazijo, in nujno si morajo najti sovražnika ali grešnega kozla. In vsak sumniči drugega, nekateri se boje, kot ti, drugi so sklenili drugim pognati strah v kosti.«

Umberto Eco, Ime rože (Mladinska knjiga, 1985, str. 487)

Pozoren bralec je najbrž že nekajkrat zaznal omembo Trojine, zavoda za uporabno slovenistiko, ki je svojo pomembno vlogo odigral tako v dogajanju, opisanem v pretekli epizodi, še bolj pa v tej, ki jo berete. Zato je dobro, da se najprej posvetimo opisu osnovnih dejstev v zvezi s to ustanovo, ki bo malo bolj oseben, kot si ta morda zasluži. V moji glavi je ustanovitev Trojine neposredno povezana z dogodkom iz leta 2003, na katerem sem bil prisoten kot »zunanji opazovalec«. Za razumevanje tega je treba na kratko opisati zgodovino organiziranja slovenske raziskovalne sfere, ki je financirana preko slovenske Agencije za raziskovanje (ARRS) – to sicer financira zdajšnje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Agencija je bila ustanovljena leta 2004 in je od ministrstva prevzela upravljanje s sredstvi za slovensko raziskovalno dejavnost. Nekaj let pred tem so bili prvič vzpostavljeni »raziskovalni programi«, povezani z »raziskovalnimi skupinami«, ki pomenijo v znanosti »stabilni«, trajni vir financiranja. Na svojem računalniku sem ob raziskovanju preteklosti pri pisanju tega bloga našel predstavitev iz leta 2003, ki opisuje to organiziranost. Takole pravi: »Raziskovalni program predstavlja zaokroženo področje raziskovalnega dela, za katerega je pričakovati, da bo v Sloveniji aktualno vsaj še v naslednjem desetletju, in ki je hkrati toliko pomembno za Slovenijo, da obstaja državni interes, da programska skupina na tem področju dolgoročno raziskuje.« Od leta 2004, ko so bili ti programi in skupine bolj ali manj postavljeni, sprememb skoraj ni bilo, čeprav je bilo mišljeno, da raziskovalne tematike v smislu predstavitve iz 2003 zdržijo nekako deset let. Vsakih nekaj let so programi sicer ocenjeni, vendar se jim kljub morebitnim slabim ocenam večinoma nič ne zgodi. Vrednost programa se meri v FTE (full-time equivalent), kar pomeni letna plača za enega raziskovalca, skupaj z materialnimi stroški, amortizacijo in podobno. Za občutek – v letu 2017 tipičen humanistični FTE znaša 52.156 EUR.

Leta 2003 so bili tako kot na drugih področjih tudi znotraj jezikoslovja postavljeni osnovni parametri »stabilnega financiranja« vsaj za naslednjih 15, verjetno tudi več let. V tistem času sem na DZS urejal slovarje, pred mano je bila zaključna faza Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford-DZS, za sabo smo imeli tudi uspešno zaključen projekt gradnje korpusa FIDA, skupaj s Filozofsko fakulteto, Institutom »Jožef Stefan« in računalniškim podjetjem Amebis. Zdelo se je, da imamo že nekaj za sabo, da nekaj vemo, zato bi bilo smiselno in logično, da bi se v okviru Filozofske fakultete vzpostavilo področje uporabnega in korpusnega jezikoslovja tudi v smislu trajnejšega financiranja. Na širšem področju jezikoslovja je bilo takrat za financiranje predlaganih osem raziskovalnih programov, med njimi je »uporabnojezikoslovnega« predlagala Filozofska fakulteta UL z dr. Markom Stabejem kot vodjo. Oktobra 2003 je potekalo panelno ocenjevanje predlaganih programov po raziskovalnih področjih. Po neki poti sem izvedel, da je mogoče na teh panelih sodelovati kot »zainteresirani uporabnik« in tako sem dobil vse predloge programov in se udeležil predstavitvenega panela za jezikoslovje.

Naj za vtis navedem osnovne informacije o predlaganih programih (tisti, ki so bili uspešni, so odebeljeni):

Ustanova	Vodja	Naslov	Predlog	Dobljeno
ZRC SAZU	Varja Cvetko Orešnik	Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju	16 FTE	12,1 FTE
UNI MB	Metka Kordigel	Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine	4 FTE	1,2 FTE
UNI MB UNI LJ	Karmen Teržan Kopecky	Jezikovna in medkulturna vzgoja za sporazumevanje v mnogojezikovni skupnosti (jezikovne in kulturne interference)	8,67 FTE	–
UNI LJ	Rastislav Šušteršič	Anglistične raziskave	4 FTE	(-)
UNI LJ	Ada Vidovič Muha	Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave	4 FTE	3,5 FTE
UNI LJ	Tjaša Miklič	Romanski jeziki	2,3 FTE	(2 FTE)
UNI LJ	Marko Stabej	Slovenistično uporabno jezikoslovje	3,5 FTE	–
UNI LJ	Albina Nećak Lük	Primerjalno, splošno in klasično – Teorija jezika in sporazumevalna dejavnost	2,5	(-)

In stanje leta 2017 pri programih z jezikoslovjem kot primarnim področjem?

Izvaja	Vodja	Naslov	FTE
ZRC SAZU	Kozma Ahačič	Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju	11,7 FTE
UNI MB	Marko Jesenšek	Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine	1,34 FTE
UNI LJ	Vojko Gorjanc	Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave	3,86 FTE
UNI LJ	Martina Ožbot Currie	Teoretične in aplikativne raziskave jezikov: kontrastivni, sinhroni in diahroni vidiki	1,93 FTE
UNI NG	Franc Marušič	Teoretično in eksperimentalno jezikoslovje	1,30 FTE

Naravo stabilnega financiranja lahko razumemo šele, če primerjamo 18,8 FTE, ki so bili leta 2003 dodeljeni štirim programom s področja jezikoslovja, z 18,83 FTE, ki so dodeljeni istim štirim programom leta 2017. V vmesnem času je torej jezikoslovje dobilo zgolj nov »generativni« program na Univerzi v Novi Gorici, ki v času prve delitve še ni imela niti jezikoslovnega študijskega programa niti raziskovalcev s področja jezikoslovja.

Če si pogledamo od bliže, kako so se leta 2003 razporedile silnice:

Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU je imel med leti 1999-2003 štiri raziskovalne programe, Slovenska terminologija in zgodovinski slovarji slovenskega jezika (3 FTE), Dialektologija slovenskega jezika (2,16 FTE), Etimološki slovar slovenskega jezika (2 FTE) in Sodobna slovenska leksika (1,66 FTE), skupaj 8,82 FTE. Poleg tega je med leti 2001-2003 izvajal projekt Enojezični slovarji slovenskega jezika s 5 FTE. Z letom 2004 so se omenjeni potem združili v en raziskovalni program Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju z 12,1 FTE, kar je bil in še vedno je daleč največji raziskovalni program znotraj humanističnih ved.

Univerza v Ljubljani je med leti 1999-2003 podobno razpršeno kot ZRC SAZU izvajala programe Jezikoslovje I – slovanski jeziki (3,83 FTE), Jezikoslovje II – romanski jeziki (1,33 FTE), Jezikoslovje III – germanski jeziki (1,33 FTE), in Jezikoslovje V – primerjalno, splošno in klasično jezikoslovje (1 FTE). Prvi se je bolj ali manj neposredno prelevil v slovenistični program Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave, vsi ostali pa so namesto prejšnjih 3,66 FTE skupaj dobili 2 FTE v združenem »tujejezičnem« programu Teoretične in aplikativne raziskave jezikov: kontrastivni, sinhroni in diahroni vidiki. Tuji jeziki so bili torej ena od žrtev takratne (pre)razporeditve sredstev.

Univerza v Mariboru je med leti 1999-2003 izvajala program Preučevanje jezika in literature v višini 1 FTE, ki se je po novem pretvoril v program Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine z 1,2 FTE.

Dva povsem na novo predlagana programa nista uspela: skupni germanistično-didaktični program Univerze v Mariboru in Univerze v Ljubljani ter »naš« uporabno- in korpusnojezikoslovni program, ki ga je prijavljala Univerza v Ljubljani. Nobeden od teh ni imel pravega predhodnika v prvi rundi vzpostavljanja stabilnega financiranja od 1999-2003, ki je bila očitno odločilna.

Ko sem se oktobra 2003 torej udeležil ocenjevalnega panela, sem tam sedel skupaj s predlagatelji programov, vključno z Markom Stabejem, ter »člani personalnih jeder« kot telesa, ki odločalo o usodi bodočih programov. Člani personalnega jedra za jezikoslovje so bili:

• Aleksandra Derganc, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
• Rada Cossutta, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper
• Zinka Zorko, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta
• Janez Orešnik, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
• Nikola Pavešič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko

Rekel bi, da je bilo zame tisto zasedanje eno bolj poučnih v življenju, in v to vštevam tudi čas po tem dogodku, pa nisem več ravno mlad. Treba je namreč omeniti, da je srečanje vodila takratna nacionalna koordinatorica za področje jezikoslovja, imenovana s strani takratnega izobraževalnega ministrstva, ki ni bila nihče drug kot dr. Varja Cvetko Orešnik, vodja bodočega daleč največjega raziskovalnega programa na področju humanistike. Lahko si torej predstavljate vodjo cele razprave in koordinatorico področja jezikoslovja, ki pozove k predstavitvi vodjo tega daleč najbolj obsežnega predlaganega jezikoslovnega programa, torej samo sebe, hkrati pa je ista oseba tudi predstojnica izvajalca programa, Inštituta za slovenski jezik, ocenjevalni panel pa vodi nihče drug kot njen mož, akademik dr. Janez Orešnik, ki hkrati vodi tudi znanstveni svet istega inštituta. V končni fazi je vse skupaj izpadlo kot družinsko podjetje, kjer smo se vse zmenili pri kosilu, zaradi lepšega pa se izvaja malce odvečen javni protokol. No, na koncu predstavitev sem se po svoji stari navadi oglasil in omenjal nekaj v smislu sodelovanja z »uporabniki«, kot so recimo založbe, se skliceval na uspešno sodelovanje pri gradnji korpusa FIDA in podobno. Rekel bi, da sem bil samo dvakrat v življenju v napol javni situaciji tako neposredno napizden kot takrat (k drugemu dogodku pridemo kasneje), obtožen sem bil predvsem neverjetne arogance, da sem se sploh upal oglasiti – očitek, ki sem ga v resnici kasneje še velikokrat slišal. Lekcija je bila vzeta na znanje.

Skratka, stabilnejši del uradnega raziskovalnega prostora se je zdel takrat bolj ali manj neprodušno zaprt. Marko Stabej in Vojko Gorjanc sta v tistem času sicer dobila projektno financiranje, iz katerega je na Filozofski fakulteti v letih 2003-2006 potem nastal iz korpusa FIDA nadgrajeni korpus FidaPLUS, vendar je bilo projektno financiranje pač netrajna rešitev in zdelo pa se je, da bi bilo dobro ustvariti nek vzdržen institucionalni okvir za načrte, ki so bili opisani v predlaganem raziskovalnem programu. Po krajšem preverjanju možnosti se nam je zazdelo, da je pravna oblika »zasebni zavod« primerna za to, kar želimo, predvsem zato, ker gre za neprofitno pravno obliko, saj mora zavod vsak morebitni dobiček, ki ga ustvari, vložiti v lastno dejavnost. Ker smo bili trije ustanovitelji, poleg mene še Marko Stabej in Vojko Gorjanc, se je Trojina zdelo primerno ime, kot osnovno dejavnost pa smo registrirali »Raziskovalna in razvojna dejavnost na področju družboslovja in humanistike«. Zavod je bil vpisan v sodni register 20. januarja 2004.

V letih 2005-2006 je Trojina po pogodbi z DZS d.d. in mojem odhodu z založbe izvajala predvsem projekt urejanja Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford-DZS in to so bila – for the record – edina izplačila, ki sem jih sam kdajkoli od ustanovitve prejel od zavoda in torej niso izhajala iz javnih sredstev. V letu 2006 je potem Trojina sklenila še pogodbo z združenjem Euralex za digitalizacijo zbornikov s preteklih konferenc, kar je bila dolgoletna travma vseh, ki smo se kdajkoli hoteli dokopati do zbornikov osrednjih evropskih leksikografskih konferenc, na katerih nismo bili prisotni. Delo na digitalizaciji zbornikov je potekalo med 2007-2010, sam pa sem se v tistem času prestavljal naprej v letu 2007 s Filozofske fakultete, kjer smo končali korpus FidaPLUS, na Institut »Jožef Stefan«, naslednje leto pa na podjetje Amebis, ko smo dobili prej omenjeni projekt »Sporazumevanje v slovenskem jeziku«.

Ta projekt, ki je potekal med 2008-2013, je za vse tematike, ki so bili opisane že v raziskovalnem programu iz leta 2003 in pred tem skozi projekt sestavljanja korpusa FIDA, pomenil kar veliko prelomnico, saj je bilo financiranje razmeroma visoko (približno 0,64 milijona na leto, kar je bilo le nekaj manj od raziskovalnega programa Inštituta za slovenski jezik), dolgo (nekaj več kot 5 let), zdelo pa se je tudi, da skozi konzorcijsko sestavo omogoča neko drugačno dimenzijo sodelovanja na tem področju. V konzorciju so bili Amebis, Univerza v Ljubljani (FDV), Institut »Jožef Stefan« ter tako ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik) kot tudi Trojina – kar se s trenutne perspektive zdi še kar neverjetno. Financiran je bil iz Evropskega strukturnega sklada in takratnega Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. V času projekta je iz ustanoviteljstva Trojine izstopil dr. Vojko Gorjanc, ki je na Filozofski fakulteti od dr. Ade Vidovič Muha prevzel vodenje raziskovalne skupine Slovenski jezik – bazične, kontrastivne in aplikativne raziskave, leta 2010 je vodenje zavoda Trojina prevzel dr. Iztok Kosem. Za radovedne z več časa: vse v zvezi s financami in Trojino v projektu Sporazumevanje v slovenskem jeziku je opisano v predstavitvi z zaključka projekta. Tudi druga dejavnost zavoda je v celoti opisana na spletu, prav tako si je vedno mogoče ogledati vire financiranja v aplikaciji Erar.

Razlog, da se moramo pomeniti o Trojini, je drugje. Najprej je treba razumeti, da je istega leta 2008, ko je bila podpisana konzorcijska pogodba za omenjeni projekt, predstojništvo Inštituta za slovenski jezik od omenjene dolgoletne predstojnice inštituta dr. Varje Cvetko Orešnik prevzel dr. Marko Snoj. V okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku je imel Inštitut vodilno vlogo predvsem pri segmentu z imenom Leksikalna baza za slovenščino, ki je bil najbolj »slovarski« del projekta. Ta segment je vodila dr. Polona Gantar, ki pa je sčasoma postala tudi edina sodelavka Inštituta, ki je smela sodelovati pri projektu, čeprav so na začetku sodelovali tudi drugi. Najbolj intenzivno konceptualno delo na leksikalni bazi je potekalo v letih 2009-2010, ko bi bilo smiselno, da se z njim seznanja tudi predstojništvo Inštituta, vendar se to ni zgodilo. Takrat je namreč nastajal nov koncept bodočega predloga oz. slovarja in upati je bilo, da je ZRC pač »zraven«.

Če se od te točke vrnemo na dogajanje v zvezi z Resolucijo in njeno prvo verzijo iz aprila 2012, je bil to čas, ko se je Trojina kot topika prvič začela pojavljati v vlogi, ki je bila potem na tapeti naslednjih pet let. Po javni objavi resolucije je sledila ostra kritika štirih avtorjev, ki smo jih in jih bomo še srečevali v prihodnjih epizodah in se precej jasno uvrščajo v supremacijsko skupino: dr. Ada Vidovič Muha, dr. Zoran Božič, dr. Erika Kržišnik in dr. Marko Snoj. Blažjo oceno je napisal tudi zdajšnji minister za kulturo Anton Peršak. Marko Snoj je takrat v razmeroma kratkem sestavku napovedal dve ponavljajoči se temi supremacijske skupine: purizem in trdorokaški odnos do govorcev slovenščine (»Nepopolnost se na primer kaže v pomanjkanju ukrepa, ki bi poskušal preprečiti slabo jezikovno prakso skrajno brezvestnih uporabnikov.«) ter obrambo supremata Inštituta z realno nesmiselnim, vendar učinkovitim spinom, da digitalci hočejo »privatizirati izdelavo osnovnih jezikovnih priročnikov« preko zavoda Trojina (»čim več javnih sredstev za njihovo izdelavo prelilo v zasebni zavod, ki doslej ni izdelal še nobenega jezikovnega opisa«). Treba se je tudi spomniti, da je to čas globoke finančne krize in lovljenja različnih tajkunov, ki so pred tem res želeli marsikaj privatizirati, in zgodba o privatizaciji je dobro zvenela.

Skratka, kot odgovor na omenjene kritike osnutka resolucije sem junija 2012 napisal blog »Slovenščina, nje cvetenje ali osutje«, v katerem sem skušal malce širše reflektirati težave s slovenščine in njene potrebe v 21. stoletju. Ta je novembra 2012 našel pot tudi v časopis Delo v obliki intervjuja. V tem intervjuju sem omenil tudi (ne)dogajanje v zvezi s pravopisom, malo daljšo argumentacijo v zvezi s tem sem decembra istega leta objavil v blogu »Slovenski pravopis: ali je pilot v letalu?« in ta je bil februarja 2013 potem ponatisnjen v reviji Pogledi. Nanj je marca 2013 v intervjuju ob izidu SNB v časopisu Delo odgovoril Marko Snoj, ki je tako kot vedno od leta 2012 potegnil na dan tudi Trojino: »V času gospodarske in siceršnje krize se res pojavljajo pikri časopisni članki na naš račun, predvsem od predstavnikov zasebnega zavoda, ki se ukvarja z jezikovnimi tehnologijami. Obljubljajo celo izdelavo temeljnega slovarja sodobnega jezika v kratkem času, če bi za to le dobili priložnost, se pravi denar, to pa je zgolj financerjem namenjeno všečno govorjenje.« No, maja 2013, torej tri mesece za to precej omalevaževalno izjavo je bil potem dejansko objavljen celovit predlog, kako narediti nov slovar in tu je zgodba o Trojini šele prišla zares prav.

Za nazaj je prav fascinantno pogledati, kako deluje medijski spin. Od objave naprej je bilo na spletni strani predloga jasno razloženo »čigav je ta predlog« in čemu služi:

1. Čigav je ta predlog? Ali za njim stoji katera od ustanov?

Predlog smo izdelali trije jezikoslovci in je institucionalno neodvisen, kar pomeni, da ni last nobene institucije. Ravno nasprotno, kdor koli lahko našo idejo vzame in jo uresniči.

Objavljen je bil pod licenco Creative Commons, kar pomeni, da niti naš ni bil več, razen v smislu moralnih avtorskih pravic.

Poglejmo si zdaj nekaj insertov iz triletnega novinarskega rafala o Trojini, ki je sledil:

– junij 2013 (Pogledi) Agata Tomažič: SSKJ, D. O. O.

»…maja tudi slovenski javnosti predstavljen predlog za izdelavo novega razlagalnega slovarja slovenskega jezika. Pripravili so ga v zavodu Trojina in nosi ime Slovar sodobnega slovenskega jezika (SSSJ).«

– september 2013 (Delo) Marko Snoj: SSKJ danes in jutri, potem pa …

»Proti koncu letošnje pomladi so dr. Simon Krek, dr. Iztok Kosem in dr. Polona Gantar na spletnih straneh zasebnega zavoda Trojina objavili Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika, ki naj bi nasledil naš temeljni enojezični razlagalni Slovar slovenskega knjižnega jezika.«

»Zanimivo ob tem pa je, da domala vseh 15 podpisanih spada v interesni krog zasebnega zavoda Trojina, financiranega izključno z javnim denarjem, s katerim so povezani kot poslovni partnerji, zdajšnji ali nekdanji zaposleni, zdajšnji ali nekdanji honorarni sodelavci ali v smislu solastništva.«

»O pomanjkljivostih in dobrih zamislih trojice oziroma o ljudski modrosti, ki pravi: Ko ne veš, za kaj gre, gre za denar.«

– oktober 2013 (Dnevnik) Ranka Ivelja: Ali prav se piše kaša in koliko bo to stalo

»Dr. Simon Krek, dr. Iztok Kosem in dr. Polona Gantar so svoj predlog za izdelavo novega slovarja slovenskega jezika (v nadaljevanju slovarja) opisali na 150 straneh in ga ovrednotili na 4,2 milijona evrov. Objavili so ga na spletnih straneh zasebnega zavoda Trojina (Kosem je njegov direktor), ki se ukvarja z uporabno slovenistiko…«

– oktober 2013 (Dnevnik) Ranka Ivelja: Grilc: Novi slovar slovenskega jezika je prioriteta, toda…

»Ministra Grilca smo prosili, da se izreče tudi o dilemi, ali je legitimno in smotrno, da za javna sredstva kandidira zasebno ustanovljen zavod (na primer Trojina), katerega soustanovitelja in sodelavci so zaposleni na univerzi in v drugih javnih ustanovah (na primer na ISJ).«

– oktober 2013 (Dnevnik) Ranka Ivelja: Kobilce, kočerje, vedeji…

»Slovaropisni stroki sta, kot kaže, dve in ne ena. Prva, pogojno rečeno, domuje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU (ISJ), druga v različnih javnih in zasebnih ustanovah; zavod Trojina, ki je edini objavil koncept novega slovarja, je le ena od njih.

– 10. 2013 (Delo) Peter Kolšek: Boža Krakar Vogel: »Odločujoči ne vedo več, da je slovenistika nacionalna veda.«

»Pokazalo se je, da gre za nasprotja med Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in slovaropisjem, ki nastaja v zasebnih zavodih Amebis in Trojina, kjer so v zadnjem času objavili med drugim testni prikaz načrtovanega Spletnega slovarja slovenskega jezika.«

– 12. 2013 (Delo) Ada Vidovič Muha: Slovenščina na preizkušnji slovaropisja in univerze

»Ne tako dolgo nazaj se je pojavil na spletu obsežen Predlog za izdelavo digitalnega Sodobnega slovarja slovenskega jezika v avtorstvu (tudi) zasebnega zavoda Trojina.«

– maj 2014 (Večer) Melita Forsterič Hajnšek: Imamo le predsednika države in akademije

»Prav na področju materinščine se zadnje čase v javnosti marsikaj zapleta, spomniva se slovarske vojne med zasebnim podjetjem Trojina in Inštitutom dr. Frana Ramovša ZRC SAZU glede priprave novega slovarja slovenskega jezika.«

– september 2014 (Dnevnik) Ranka Ivelja: CSM ali Cerkev Svete Morale

»Tovrsten primer je na blogu lepo opisal jezikoslovec dr. Simon Krek, znan iz zgodbe o slovaropisni »vojni« med neprofitnim zasebnim zavodom Trojina in Inštitutom za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.«

– september 2014 (Delo) Igor Bratož: Slovaropisno bojišče: nič proti nič

»O zadregah, po kateri poti do novega slovarja, Luthar pravi, da se je začelo zapletati lani spomladi: zavodu Trojina (ki je po Krekovih zatrdilih zmožen narediti novi slovar v petih letih) so ponudili sodelovanje …«

– september 2014 (Delo) Igor Bratož: Koliko stane prihodnost?

»Zasebna slovaropisna konkurenca, zavod Trojina, je javnosti pred časom oznanila, da je mogoče z novejšimi tehnologijami in z drugačno organizacijo novi slovar narediti v petih letih in za bistveno nižjo vsoto, kot bi jo bilo treba odšteti za akademijskega …«

– maj 2015 (Dnevnik) Mojca Pišek: Kozma Ahačič: Če gledamo z zgodovinskega vidika, slovenščini še nikoli ni šlo bolje

»Vašemu inštitutu je denimo Zavod za uporabno slovenistiko Trojina v zvezi s pripravo slovarja očital pomanjkanje sodobnih tehnoloških znanj.«

– december 2015 (Dnevnik) Maja Šučur, Mojca Pišek: Slovarska pravda še brez epiloga: potrebujemo predvsem dobre slovarje

»Na drugi strani pripravljalci slovarja v Konzorciju za jezikovne vire in tehnologije, ki združuje strokovnjake zavoda Trojina, posameznike iz več univerz, Instituta Jožefa Stefana in zasebnih podjetij (Inštitut za slovenski jezik se povabilu ni odzval, tako kot se Trojina ni na njegovega) …«

Treba je vedeti, da se je veliko ljudi jasno zavedalo, da pri vsem skupaj niti slučajno ne gre za kakšne javno-zasebne zgodbe. To je bilo tudi neštetokrat povedano. Če bi kdorkoli od zgornjih piscev samo za trenutek zastal in pomislil, kateri idiot bi zares želel »privatizirati« izdelavo priročnikov, ki jih izdeluje Inštitut za slovenski jezik, verjamem, da bi hitro ugotovil, kako absurdna je ta ideja. A to niti novinarjev niti spin doktorjev z ZRC tudi za hip ni zmotilo. Po svoje je bilo prav zabavno ob pisanju bloga za nazaj prebrati osnutek vsebine skupnega koncepta iz časa junijskih pogovorov 2013, v katerem oboji nismo zmogli niti oblikovati skupnega besedila, se pa iz ločenih besedil obeh strani jasno vidi, da nam avtorjem koncepta ves čas gre za vsebino, Inštitut pa v glavnem govori o partnerjih, financah, zraven pa namiguje na »zasebne?« partnerje.

Skratka, seveda je ves čas šlo zgolj za to, kakšen naj bi bil novi slovar (torej kdo in kako bo oblikoval njegovo vsebino) in natanko to sem skušal opisati jeseni 2013 v blogu. A medijska zgodba o mitičnem spopadu med tako »svetimi« inštitucijami, kot sta Inštitut za slovenski jezik in SAZU, »najvišja znanstvena ustanova v državi«, in o najsvetejšem produktu, kot je slovar, in na drugi strani zvijačnim, pohlepnim, v državne pore zalezenim, čeprav morda malce bolj »digitalnim« in »modernejšim« zasebnikom – kar se za zasebnika najbrž spodobi – je bila za medije enostavno presladka, da bi novinarji sploh zmogli resno razmisliti o čem drugem. Osebno se mi zdi, da so se prav zaljubili v podobo rahlo zarjavelega, »too-big-to-fall« Inštituta, in »zasebnika« s prevelikim egom, ki je bila skoraj pravljična, poleg pravljične privlačnosti tudi v smislu, kolikor pravljice ustrezajo resničnosti. Za razliko od medijske postresničnosti so resnična dejstva ves čas bila in še vedno so:

• Širši novi slovarski koncept je nastal v javno financiranem projektu, ki ga je izvajal konzorcij petih institucij, med katerimi sta bila tako Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU kot tudi Trojina.
• Slovarski predlog smo na koncu projekta napisali trije avtorji, ki smo pred tem več let v okviru javno financiranega projekta intenzivno delali na omenjenem konceptu.
• Predlog smo objavili pod licenco Creative Commons in ga dali v javno rabo, kar pomeni, da ni bil niti last niti povezan z nobeno institucijo.

Zlahka pa si predstavljamo, zakaj je bil ta spin s Trojino tako nujen – spomnimo se, to je bilo leto 2013, ravnokar je bil objavljen Slovar novejšega besedja, ko smo prvič po desetih letih videli, kaj je v vseh teh letih sploh delal Inštitut. Nihče od nas ni imel pojma, kaj namerava delati naprej, v projektnem konzorciju »Sporazumevanje v slovenskem jeziku« je z ZRC delovala samo dr. Polona Gantar, ki informacij z Inštituta ni imela, drugih javno objavljenih informacij o njegovih načrtih ni bilo. Javno je bilo sicer znano dvoje, prva je bila napoved iz prej omenjenega intervjuja v Delu:

»Do konca leta [2013] bomo končali redakcijo druge izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v naslednjih letih se bodo končala dela pri Slovarju sinonimov slovenskega knjižnega jezika in novem slovarskem pravopisnem priročniku. Nadaljevali bomo z redakcijo Novega slovarja slovenskega jezika, ki bo predvsem spletni in bo postopoma nadomestil SSKJ.«

Druga javna objava o tem fantomskem novem slovarju je bila takrat v povsem okrnjeni obliki dostopna v zborniku s Škrabčevih dnevov iz leta pred tem. Iz nje je bilo mogoče sklepati, da bo novi slovar konceptualno povsem sledil SSKJ. Če smo ob vsej nedostopnosti informacij ter odganjanju vsega in vsakogar hoteli kaj narediti za to, kar se je digitalni skupinici zdelo nujno ob intenzivnem škiljenju proti sodobni evropski leksikografiji, dosti drugega ni bilo mogoče narediti kot enostavno objaviti predlog, kako bi bilo RES treba narediti nov slovar. Težava pa je bila seveda v tem, da je bil v letu 2013 to tudi EDINI koncept, ki je sploh obstajal, saj bi svojega Inštitut lahko objavil takoj, če bi ga imel. Tako pa je trajalo skoraj eno leto do obljube iz leta 2014, da bo Inštitut svoj koncept izdelal ter dve leti do tega, da je bil ta koncept konec marca 2015 tudi objavljen. Lep prikaz inštitutske samopodobe in postresničnostega novinarstva je bil takrat vsebovan v enem od – vsaj zame – bolj zabavnih odzivov namestnika predstojnika inštituta, dr. Kozme Ahačiča, v enem od intervjujev, takrat v vlogi predsednika supremacijske resolucijske skupine, kjer se tovrstni refleks razkošno pokaže:

»Na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, v okviru katerega deluje naš Inštitut, smo takšnih in podobnih predlogov vajeni. Jemljemo jih predvsem kot željo, da neka manjša inštitucija vzpostavi določeno sodelovanje z našo kot eno največjih slovenskih. S predlagatelji se poznamo in se z njimi pogovarjamo. Če se nam bo uspelo dogovoriti, bomo skupaj zasnovali nov slovar, za katerega pa bo seveda koncept narejen na novo pod našim vodstvom. Če se nam ne bo uspelo dogovoriti, bomo doma ali v tujini poiskali kakega drugega partnerja za področje jezikovnih tehnologij.«

Vajeni 150-stranskih predlogov, kako izdelati slovar? Vsakih nekaj mesecev pride taka reč na inštitut? »Manjša inštitucija« hoče vzpostaviti dolgoročno sodelovanje?? Verjetno je bil primerljiv predlog nazadnje objavljen leta 1964, ko je izšel poskusni snopič za SSKJ. Če bi ta ali katerikoli od novinarjev, ki so se večkrat oziroma obsežneje ukvarjali s tem, recimo Ranka Ivelja, Maja Šučur ali Mojca Pišek z Dnevnika, Igor Bratož in Peter Kolšek z Dela ali Melita Forsterič Hajnšek z Večera, v prispevkih kadarkoli preveril dejstva, bi bilo nadaljevanje intervjuja precej drugačno, vsaj upam tako. Treba se je namreč zavedati, da je namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik zagotovo natančno prebral, od kod predlog prihaja in kakšen je njegov status. Skratka, v vmesnem času je Trojina služila kot koristna distrakcija od verjetno precej bolj logičnega novinarskega vprašanja, ki ni bilo nikoli postavljeno: »kakšen pa je pravzaprav vaš koncept novega slovarja?«, »kakšen slovar pa delate vi?« Vedno do tedaj je bil odgovor inštituta absolutno biblične božje narave: »smo, ker smo«, »delamo, kar delamo«.

Trojina pa ni bila koristna zgolj kot distrakcija pri slovarski zgodbi. Prej sem pri dogajanju v zvezi z resolucijo končal v juniju 2014, ko sta šla akcijska načrta v javno obravnavo in sva se tako jaz kot Marko Snoj odpovedala avtorstvu akcijskega načrta za jezikovno opremljenost, vsi pa smo poleti šli na volitve. V novi vladi je septembra 2014 ministrica za kulturo postala Julijana Bizjak Mlakar, ki bi morala postopek sprejemanja akcijskih načrtov speljati do konca.

Obeti niso bili dobri in res…

Nadaljevanje jutri: Podoba slovenskih literarnih ustvarjalk v učnih načrtih