Slovenski pravopis: ali je pilot v letalu?
Nedavno se je na predstavitvi portala Slogovni priročnik na lingvističnem krožku na Filozofski fakulteti v Ljubljani odvila debata o tem, na kakšen način pri slovenščini poteka proces spreminjanja pravopisnih pravil. Če vprašanje vzamemo resno in se vprašamo o stanju in dogajanju na tem področju, se po nekoliko podrobnejšem raziskovanju izkaže, da glede tega obstaja kar nekaj dilem.
Postavimo si torej preprosto vprašanje – skupnost govorcev slovenskega jezika želi od celotne množice vseh pravil v okviru svojega pisnega jezikovnega standarda spremeniti eno pravilo. Kot primer vzemimo spremembo pravila o ohranjanju nemega -e pri sklanjanju tujih imen in privzemimo, da nemi -e želimo vedno obržati – torej Wilde, *Wildea, *Wildeu itd., podobno kot predlagata Gašper Ilc in Andrej Stopar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kako se lahko obstoječe pravilo, ki ne predvideva ohranjanja, spremeni? Ali v Republiki Sloveniji, kjer je slovenski jezik ustavno opredeljen kot uradni jezik, leta 2012 obstaja vnaprej predvidena institucija, telo, organ, postopek, protokol, organizacija, ki lahko to željo realizira v času, ki ga je mogoče definirati? Je to 5 let, 10 let, 20 let, 40 let? Kakšen je postopek? Kdo je naslovnik? Kdo je lahko predlagatelj?
Pri preverjanju praks spreminjanja pravopisnih pravil v sedanjosti in zgodovini se moramo najprej ustaviti pri zadnjem, trenutno veljavnem pravopisu, ki je bil uradno izdan 15. novembra 2001. Izdajatelja pravopisa sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša). Pravopis je poleg prve izdaje, ki jo je založila Založba ZRC, izšel še leta 2003 v tako imenovani Delovi izdaji pravopisa, v kateri so bili popravljeni tehnični spodrsljaji in lapsusi, istega leta z enako vsebino v elektronski izdaji na plošči CD-ROM, od leta 2010 pa je, ponovno z enako vsebino kot v izdaji leta 2003, prosto dostopen na spletu, tako slovar kot pravila. V spremni besedi se lahko podrobno poučimo o procesu nastajanja tega pravopisa in beremo:
1972 – Komisija za slovensko gramatiko, pravopis in pravorečje pri SAZU
komisija za slovensko gramatiko, pravopis in pravorečje pri SAZU (A. Bajec, J. Rigler, J. Toporišič) se je leta 1972 kot svoje prve naloge lotila priprave novega pravopisa: oblikovala se je kot predsedstvo pravopisne komisije in izdelala osnutek pravil.
1973 – Pravopisna komisija
Leta 1973 je bila imenovana širša pravopisna komisija, katere člani so bili poleg predsedstva še B. Kreft, J. Moder, B. Pogorelec, S. Suhadolnik, B. Urbančič. /…/ Leta 1981 je delo izšlo z naslovom Načrt pravil za novi slovenski pravopis.
1982 – Komisija za pregled pripomb iz javne razprave in za pripravo dokončnega besedila pravil
Po končani obravnavi je bila leta 1982 po dogovoru med SZDL in SAZU imenovana komisija za pregled pripomb iz javne razprave in za pripravo dokončnega besedila pravil. Člani komisije so bili K. Gantar, B. Grafenauer, J. Jurančič, J. Menart, J. Moder, B. Pogorelec, J. Rigler, S. Suhadolnik, J. Toporišič, J. Udovič, B. Urbančič.
1990 – Komisija za sestavo slovarskega dela novega slovenskega pravopisa (uredniški odbor)
Po izidu SP1P l. 1990 je pravopisno skupino do imenovanja Komisije za sestavo slovarskega dela novega slovenskega pravopisa vodil F. Jakopin. To komisijo je imenoval predsednik SAZU J. Milčinski spomladi 1990. Konstituirala se je kot uredniški odbor: njegov predsednik je postal J. Toporišič, kot člani pa so v njej delovali: J. Dular (razen od 11. 9. 1990 do 19. 5. 1992 in od 6. 2. 1996 do 8. 4. 1997), V. Gjurin (do 24. 9. 1991), F. Jakopin (do 21. 12. 1993), J. Moder (do 29. 11. 1994), B. Pogorelec (do 24. 9. 1991), A. Vidovič Muha (do 24. 9. 1991); 21. 2. 1995 je z dekretom predsednika SAZU F. Bernika postala članica uredniškega odbora M. Hajnšek – Holz.”
2001 – V prvi izdaji pravopisa iz leta so kot člani uredniškega odbora navedeni:
Jože Toporišič, Franc Jakopin, Janko Moder, Janez Dular, Stane Suhadolnik, Janez Menart, Breda Pogorelec, Kajetan Gantar, Martin Ahlin.
Pod uredniškim odborom je pripis: “Pravila so bila sprejeta na skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti 18. maja 1989.”
Slovenska akademija znanosti in umetnosti?
Iz navedenega lahko sklepamo, da smo identificirali ustanovo, ki sprejema pravopisna pravila in posledično torej lahko sprejme tudi spremembo pravopisnih pravil, ki jo želimo doseči, in to je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Iz spremne besede lahko tudi sklepamo, da je proces izjemno dolg in težaven, saj je od prve komisije, zadolžene za spremembe pravopisa iz leta 1962 in ustanovljene leta 1972, do končne izdaje pravopisa leta 2001, z vmesnimi etapami leta 1981 in 1990, minilo celih 29 let. Iz opisa procesa, polnega vstopanja in izstopanja članov različnih komisij, lahko razberemo tudi, da znotraj SAZU obstaja organ, ki se je v različnih obdobjih imenoval različno, a mu je institucija dodeljevala vlogo spreminjevalca pravopisnih pravil. V zadnji etapi med leti 1990 in 2001, torej do izdaje zadnjega pravopisa, se je imenoval “uredniški odbor”.
In naše vprašanje ob koncu leta 2012 je torej: ali uredniški odbor, imenovan s strani SAZU in zadolžen za spremembe pravopisnih pravil, še obstaja? Ali je to pravi organ, ki ga iščemo? Ali obstaja organ z drugim imenom, ki opravlja isto vlogo? Kdo je v tem organu, če obstaja? Kdo je torej naš naslovnik?
Če se pred iskanjem odgovora o komisiji za trenutek vrnemo nazaj in skušamo preveriti, ali identificirani instituciji država tudi strogo formalno dodeljuje mandat za spremembo pravopisnih pravil, moramo ugotoviti, da pravzaprav ni tako. V seznamu zakonov, aktov in zbirk podatkov o SAZU, med katerimi sta relevantna predvsem Zakon o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in statut SAZU, omembe pravopisa ne bomo našli. Edini del v Zakonu o SAZU, ki omenja slovenski jezik, je:
SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti s tem, da:
– organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na področjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture;
Zakon torej pravopisnih pravil nikjer ne omenja, tudi slovenski jezik je omenjen v zelo splošnem smislu. Podobno je s statutom SAZU, ki pravopisa ne omenja, slovenski jezik pa – ponovno zgolj neobvezujoče – omeni v nekaj členih:
2. člen: SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti s tem, da:
– organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na področjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture;
71. člen: Publikacije SAZU so splošne publikacije, publikacije razredov ter skupne publikacije SAZU in ZRC SAZU. Splošne publikacije so predvsem:
– večja dela, ki so pomembna za razvoj slovenskega jezika in kulture;
86. člen: ZRC SAZU izvaja skupaj s SAZU dolgoročni program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda zlasti s proučevanjem slovenskega jezika, arheologije, zgodovine, umetnostne zgodovine, muzikologije, slovenske literature in literarnih ved, etnologije, slovenskega izseljenstva, filozofije, geografije, krasoslovja, paleontologije, biologije in medicine.
Čeprav torej ne moremo reči, da je Republika Slovenija v svojem pravnem redu SAZU eksplicitno dodelila vlogo spreminjevalca pravopisnih pravil in se zdi, da ji je ta vloga pripisana bolj v smislu opinio iuris sive necessitatis(mnenje ali zavest, da je neko ravnanje obvezno, zavezujoče in da bo neupoštevanje pomenilo kršitev), lahko rečemo, da – če že ne de iure – ji je vsaj de facto že od ustanovitve naprej pripisana ta vloga, kar kažejo tudi simbolna dejanja, kot je zgoraj omenjeni sprejem pravil “na skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti 18. maja 1989”.
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika?
In če kljub odsotnosti resnične pravne zaveze skušamo odkriti, ali na SAZU obstaja organ, ki bi bil lahko naslovnik naše namere, na spletni strani Akademije lahko preberemo, da v okviru SAZU dejansko obstaja tudi Odbor za slovenski jezik, ki ima dve komisiji: Komisijo za strokovna vprašanja slovenskega jezika in Komisijo za slovenščino v javnosti. SAZU svoje delo opisuje v letopisih, kjer je omenjeno tudi delo obeh komisij in v zadnjih petih dostopnih letopisih (2007-2011) je delo odbora oz. komisij opisano takole:
2007 – Odbor za slovenski jezik
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
V letu 2007 je bilo odgovorjeno na nekaj zastavljenih vprašanj z ustrezno problematiko. Glavna zadeva pa je bila dogovarjanje za 3. natis novega slovenskega pravopisa. – Jože Toporišič
Komisija za slovenščino v javnosti je v letu 2007 sledila z delom in s hotenji namenu, zaradi katerega je bila ustanovljena: poudarjeni skrbi za materinščino in k širjenju njenega vpliva ter moči v kulturnem, političnem, gospodarskem in vsakršnem javnem življenju.
2008 – Odbor za slovenski jezik
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
V letu 2008 se komisija v sestavi J. Toporišič, Z. Zorko, J. Orešnik. K. Gantar, J. Krašovec in nova članica Helena Dobrovoljc ni sestala na formalnem sestanku. Na več vprašanj, ki so bila poslana na naslov komisije, sem odgovarjal sam. Svoje pisne odgovore na zastavljena vprašanja sem dajal na vpogled novi članici komisije H. Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki na tem inštitutu skrbi za pravopis v ožjem pomenu. – Jože Toporišič
2009 – Odbor za slovenski jezik
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
Kot predsednik pravopisne komisije SAZU v tem letu nisem sklical nobene seje, pač pa sem pisal odgovore na nekatera vprašanja o slovenski knjižni normi. Sklical bom sejo, ko od ZRC-ja prejmem obvestilo o spremembah pravil iz SP 2001 oz. 2003. – Jože Toporišič
Predsednik je poročilo dopolnil še z novico, da je Vlada namenila dodatnih 400.000,00 evrov Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kar je nedvomno razveseljivo, tako s stališča stroke kot tudi Akademije, ki si je za bogatejše financiranje izredno prizadevala in je bila vključena v pogovore z vidnimi člani Vlade.
2010 – Odbor za slovenski jezik
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
V l. 2010 nismo imeli zasedanj Komisije, pač pa sva z dr. Heleno Dobrovoljc odgovarjala na vprašanja. Med drugim sva dosegla sporazum o morebitnih spremembah novega Slovenskega pravopisa. – Jože Toporišič
Razpravljali so o pripravah na izdajo novega pravopisnega priročnika, “malega pravopisa”, ki nastaja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC in bo izšel leta 2015. Odločili so, da morajo uredniki o vseh posodobitvah in utemeljenih spremembah normativnih pravil obvestiti člane razreda. Če jim bodo nasprotovali, jih je redakcija dolžna umakniti. Za pregled gradiva je zadolžen Jože Toporišič.
2011 – Odbor za slovenski jezik
Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
Komisija se v letu 2011 ni oglašala v javnosti. – Jože Toporišič
Navedeni odlomki vsebujejo zanimivo zbirko namigov, ki pa odpirajo več vprašanj kot ponujajo odgovorov. Ob nesporni ugotovitvi, da Komisijo za slovenščino v javnosti lahko takoj izločimo kot našega naslovnika, saj je njen glavni namen “poudarjena skrb za materinščino in širjenje njenega vpliva ter moči v kulturnem, političnem, gospodarskem in vsakršnem javnem življenju”, nam ostane torej Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika, ki je mnogo bolj obetaven kandidat. Toda glede na navedene odlomke se poraja kup vprašanj. Prvo med njimi je sploh vprašanje glede njene sestave. Če je akademik Jože Toporišič nedvomno njen predsednik, nam formalni navedki v letopisih ponujajo naslednjo podobo:
2007 – Odbor za slovenski jezik, Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
– Vodil jo je akademik Jože Toporišič
2008, 2009, 2010, 2011 – Odbor za slovenski jezik, Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika
– Vodil jo je akademik Jože Toporišič
– Članica: dr. Helena Dobrovoljc
Letopisni odlomki s formalno navedbo o sestavi Komisije ponujajo zelo stabilno podobo s predsednikom in eno samo članico komisije, vendar so signali iz besedila dvoumnejši. Letopis 2008 namreč pravi: “V letu 2008 se komisija v sestavi J. Toporišič, Z. Zorko, J. Orešnik. K. Gantar, J. Krašovec in nova članica Helena Dobrovoljc ni sestala na formalnem sestanku.” Prej ali kasneje se omemba drugih članov ne pojavlja več. Iz tega po vsej verjetnosti lahko sklepamo, da je komisija vsaj leta 2008 imela šest članov, nikakor pa ni jasno, ali je bilo tako tudi v naslednjih letih oz. ali je tako tudi zdaj, leta 2012 – kar nas pravzaprav najbolj zanima.
Drugo vprašanje, ki je za naš namen morda bolj zaskrbljujoče, je očitna neaktivnost komisije, saj se v letih 2007-2011, torej v petih letih, po navedbah ni formalno sestala niti enkrat. A vendarle: navedbe aktivnosti, ki vsebujejo namig o morebitnih spremembah pravopisnih pravil, so naslednje: “Sklical bom sejo, ko od ZRC-ja prejmem obvestilo o spremembah pravil iz SP 2001 oz. 2003” iz letopisa 2009, predvsem pa del iz letopisa 2010:
Razpravljali so o pripravah na izdajo novega pravopisnega priročnika, “malega pravopisa”, ki nastaja v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC in bo izšel leta 2015. Odločili so, da morajo uredniki o vseh posodobitvah in utemeljenih spremembah normativnih pravil obvestiti člane razreda. Če jim bodo nasprotovali, jih je redakcija dolžna umakniti. Za pregled gradiva je zadolžen Jože Toporišič.
Vsaj v letu 2010 je torej obstajal načrt, da ZRC SAZU, torej ne sama Akademija, temveč Inštitut za slovenski jezik na ZRC SAZU, pripravi “nov pravopisni priročnik”, ki se imenuje “mali pravopis”, ki naj bi izšel leta 2015. Kot je sklepati iz besedila, je postopek spreminjanja obstoječih pravil opredeljen tako, da “uredniki” pripravijo posodobitve in utemeljene spremembe, in o njih obvestijo člane II. razreda SAZU. Na tem mestu se torej zgodba o kompetencah glede spreminjanja pravil pravzaprav dramatično preobrne. Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika nekako izgubi svojo vlogo predlagatelja sprememb pravil, to vlogo po novem dobijo “uredniki malega pravopisa”, poleg tega pa izgubi tudi vlogo potrjevalca sprememb, ki je po novem podeljena celotnemu drugemu razredu SAZU za filološke in literarne vede. Aktivna vloga komisije iz časa nastajanja zadnjega pravopisa je torej spremenjena v izrazito pasivno, aktivna vloga je podeljena organu izven SAZU. Kompetence SAZU se spremenijo bolj ali manj v možnost uveljavljanja veta, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo vsi člani II. razreda SAZU.
Iz tega lahko sklepamo naslednje: naslovnik naše namere po spremembi pravil pravzaprav ni več neposredno SAZU in Komisija za strokovna vprašanja slovenskega jezika, temveč “uredniki malega pravopisa” na Inštitutu za slovenski jezik. Publikacija z imenom “mali pravopis” očitno ni zgolj izvedeno delo iz “velikega” pravopisa, temveč delo, v okviru katerega lahko pride tudi do sprememb pravopisnih pravil. Uredniki malega pravopisa bodo naš predlog sprejeli ali ne, če ga bodo, ga bodo nujno morali predlagati v sprejem II. razredu SAZU, ki ga bo potem sprejel ali ne. V postopkovnem smislu smo torej morda prišli bliže rešitvi, ta pa po drugi strani sproža vrsto novih vprašanj. Prva nova naloga je seveda ta, da moramo identificirati novega naslovnika. V lovu za tem podatkom se moramo pomakniti s same Akademije na Znanstvenoraziskovalni center SAZU oz. na Inštitut za slovenski jezik, ki deluje v njegovem okviru.
Inštitut za slovenski jezik?
Javno dostopni podatki na spletnih straneh Inštituta ne prinesejo pravega odgovora. Mali pravopis tam sploh ni omenjen, torej ni jasno, ali Inštitut to delo izdeluje ali ne. Na prvi strani je najti zgolj zapis, da:
med prioritetne naloge Laboratorija spada nadgradnja korpusa, ki predstavlja osnovno leksikalno bazo za slovaropisno delo Inštituta, spletni seznam Besede slovenskega jezika in izdelava Slovarja pravopisno težavnih besed slovenskega jezika.
Namesto malega pravopisa dobimo torej navedbo druge publikacije, ki pa vsaj glede na ime nima ambicij po spreminjanju pravopisnih pravil, temveč gre sklepati, da je to neke vrste izvedenka obstoječega pravopisa, filtrirana glede na težavnost zapisa besed. Na lovu za omembo malega pravopisa imamo več sreče pri zapisu o projektu Sodobni pravopisni priročnik v knjižni, elektronski in spletni različici, kjer je mogoče preko opisa projektav sistemu SICRIS priti do članka v Digitalni knjižnici Slovenije iz leta 2008, ki dejansko omenja mali pravopis:
Priprava pravopisnega priročnika predstavlja nadaljevanje raziskav, ki so potekale v okviru raziskovalnega programa “Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju”. Zasnovo in potek dela je pod imenom “Mali pravopis” leta 2004 potrdil Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Od 1. februarja 2008 poteka delo v okviru projekta “Sodobni pravopisni priročnik v knjižni, elektronski in spletni različici” (L6-0166-0618-08), ki je bil sprejet na javnem razpisu za (so)financiranje raziskovalnih projektov v letu 2008.
Mali pravopis na ZRC SAZU torej nastaja vse od leta 2004, in sicer – kot je omenjeno – v okviru projekta Sodobni pravopisni priročnik (v knjižni, elektronski in spletni različici) in raziskovalnega programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju. Kot kaže portal SICRIS, je bila v okviru tega projekta in programa leta 2011 objavljena tudi monografija “Sodobni pravopisni priročnik med normo in predpisom” avtoric Helene Dobrovoljc in Nataše Jakop, kjer se v uvodu nahaja nekaj pojasnil, ki so za naš namen nadvse pomembna, pravzaprav odločilna, in kjer končno tudi najdemo prave odgovore:
Koncept t. i. malega pravopisa je konec leta 2004 sprejel znanstveni svet inštituta s priporočilom, naj se pri pripravi slovarja upošteva tudi kritike obstoječega pravopisa, slovarsko prikazano gradivo dopolni z novimi besedami in posodobi ponazoritvene zglede. Delovna naloga, ki je bila v prvi fazi zasnovana kot priredba obstoječega, “vélikega pravopisa”, iz katerega naj bi bilo izločeno vse pravopisno in pravorečno neproblematično ter zastarelo oziroma arhaično besedje, je bila takoj postavljena pred nove izzive.
Tu je vsebinsko definiran do sedaj rahlo fantomski mali pravopis, ki naj bi bil torej veliki pravopis, iz katerega je izločeno vse, kar je pravopisno gledano neproblematično ali takorekoč neobstoječe. S tem se mali pravopis po opisu pravzaprav dokaj približa prej omenjenemu Slovarju pravopisno težavnih besed slovenskega jezika. A vendar:
Poglobljena jezikovna analiza in razčlenitev očitno neustreznih ali zastarelih rešitev pa nas je opozorila, da je treba še pred pripravo “tehnično” okrajšanega pravopisa oblikovati smernice za reševanje pravopisne problematike. Cilj, ki smo ga sprejeli kot izziv, je prinesel nova spoznanja tudi na področju slovarskega normiranja, kar ponazarjajo izdelane slovarske redakcije črk od A do vključno Č. Spremembo načrtovanih ciljev projekta sta sprejela tudi financerja.
Skratka – če parafraziramo – pri delu na “malem pravopisu” se je po redigiranju približno desetine “velikega” pravopisa izkazalo, da je v resnici pred izdajo smiselno razmisliti tudi o samih pravopisnih pravilih, ne le skrajšati pravopisni slovar. Avtorici v nadaljevanju pojasnjujeta tudi sam postopek prilagajanja pravil:
S tem namenom so bila na pobudo vodstva Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v letu 2010 za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti pregledana pravopisna pravila, ob čemer smo zbrali vsa pravopisno problematična vprašanja, ki bi jih bilo treba na novo pretehtati tako ob posodobitvi pravil kot tudi ob izdelavi posodobljene različice pravopisnega slovarja, hkrati pa jih uskladiti z razmerami, kakršne so razvidne iz aktualne jezikovne rabe.
Po branju tega odlomka se zdi, da smo za uveljavljanje naših tako želenih sprememb tekmo s časom že izgubili, kajti leta 2010 so bili predlogi posodabljanja pravil – vsaj za namen malega pravopisa, ki se sicer vse bolj kaže tudi kot naslednji pravopis – že pregledani in potrjeni. V tem smislu gre verjetno tudi razumeti navedbo iz letopisa SAZU 2010, kjer je akademik Jože Toporišič zapisal “…z dr. Heleno Dobrovoljc … sva dosegla sporazum o morebitnih spremembah novega Slovenskega pravopisa”. Toda avtorici v nadaljevanju vendarle predlagata več od tega:
Za celostno preureditev in prenovo pravopisnih pravil bi bilo treba upoštevati najširši krog jezikovnih uporabnikov, organizirati vseslovenski znanstveni posvet glede sprememb v standardizaciji in v tem okviru oblikovati delovno telo, ki bi sodelovalo pri izdaji posodobljenih pravopisnih pravil. Konceptualna vprašanja normativistike se namreč ne morejo več reševati v ozkih jezikoslovnih krogih, temveč je za vsem sprejemljivo rešitev treba poiskati konsenz v krogu širše strokovne javnosti, upoštevajoč praktike, lektorje, prevajalce, pisce enciklopedij, terminološke strokovnjake in druge.
In še potrditev terminskega načrta: “Načrtujemo, da bo slovar izšel v letu 2015.”
Po raziskovanju se nam končno zariše razmeroma jasna slika: našega naslovnika, formalnega telesa, na katerega bi lahko neposredno naslovili našo željo, v tem trenutku v Sloveniji pravzaprav ni. Aktivna vloga pri spremembah pravopisnih pravil trenutno ni na strani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, temveč na strani Inštituta za slovenski jezik, kjer nastaja “mali pravopis”. Za predlaganimi spremembami pa tokrat ne stoji formalno izvoljena “pravopisna komisija”, temveč so predlogi sprememb nastali kot rezultat raziskovalnih projektov, v katerih sodelujeta avtorici omenjene monografije, na strani SAZU pa so spremembe potrjene zgolj s strani predsednika Komisije za strokovna vprašanja slovenskega jezika, kot je razbrati iz zapisa v letopisu 2010, in niti ne celotnega II. razreda SAZU. Precej jasno izražena pa je tudi želja po oblikovanju širšega telesa, ki bi sodelovalo pri posodabljanju pravopisnih pravil, ali z drugimi besedami – nove “pravopisne komisije”.
Kako to počnejo drugje?
Slovenščina seveda ni edini jezik, kjer se odvijajo procesi standardizacije in normiranja, zato se velja ozreti predvsem v okolja, ki so tako ali drugače primerljiva, bodisi po številu govorcev, statusu jezika, zgodovini in podobno. Poglejmo si dva primera:
Nizozemska: Večino dejavnosti v zvezi z nizozemščino organizira in nadzoruje Nizozemska jezikovna zveza (Nederlandse Taalunie), ki je dobro organiziran organ s proračunom in jasno organizacijsko strukturo. Odločilno vlogo ima Ministrska komisija, ker unija združuje akterje iz več držav (Nizozemska, flamski del Belgije, bivše nizozemske kolonije), za strokovna vprašanja skrbi Svèt za nizozemski jezik in literaturo (Raad voor de Nederlandse Taal en Letteren), katerega vlogo opisujejo takole:
Svèt za nizozemski jezik in literaturo Ministrski komisiji svetuje glede politike jezikovne zveze. Svèt svoja mnenja oblikuje po lastni iniciativi ali na pobudo Komisije. Sestavljen je iz strokovnjakov s področja nizozemskega jezika, izobraževanja, znanosti, literature in kulture. Člani so imenovani za obdobje treh let, to obdobje je mogoče podaljšati enkrat za obdobje dveh let. Svèt se sestaja štirikrat letno.
Svèt za nizozemski jezik in literaturo ima tudi Komisijo za pravopis (Commissie Spelling), ki predlaga spremembe uradnega pravopisa za nizozemski jezik. O komisiji Nizozemska jezikovna zveza pravi:
Komisija za pravopis Svèta za nizozemski jezik in literaturo predlaga spremembe uradnega pravopisa za nizozemski jezik. Delovna skupina omogoča deset letnih dopolnitev glosarja nizozemskega jezika in nudi pomoč izdelovalcem slovarjev, glosarjev, črkovalnikov in drugim pri uveljavljanju uradnega pravopisa. Pravopis je določen z glosarjem nizozemskega jezika. Komisijo sestavljajo jezikoslovci in strokovnjaki za pravopis.
Komisijo trenutno sestavljajo:
– Prof. Anna Bosman, Radboud University Nijmegen, profesorica pedagogike
– Dirk Caluwé, vodja Jezikovne svetovalnice pri flamski vladi (Taaltelefoon)
– Prof. Dominiek Sandra, University of Antwerp, profesor splošnega jezikoslovja in psiholingvistike
– Dr. Tanneke Schoonheim, Institute for Dutch Lexicology, glavna urednica Splošnega nizozemskega slovarja (ANW)
Informacije o tem, kdo je zadolžen za spremembe nizozemskega pravopisa so torej povsem nedvoumne in javno dostopne, za naše namene pa je pomembno poudariti, da ima nizozemska pravopisna komisija tudi sekretarja, telefonsko številko in elektronski naslov.
Danska: Pri danščini je proces sprejemanja sprememb pravopisa organiziran nekoliko drugače. Osrednja institucija je Svèt za danski jezik (Dansk Sprognævn), ki je samostojno delovno telo v okviru danskega ministrstva za kulturo. Procese standardizacije določata Zakon o danskem pravopisu (Lov om dansk retskrivning), ki v splošnem določa, kako deli javnega sektorja in izobraževalne institucije uporabljajo pravopisna pravila, in Zakon o Svètu za danski jezik (Lov om Dansk Sprognævn). Proces sprejemanja sprememb je dvostopenjski: najprej sodelavci Svèta pripravijo predlog sprememb, te pa mora sprejeti odbor, ki ga določi minister za kulturo in ga trenutno sestavlja 42 članov z izjemno pestro sestavo: od učiteljev, predstavnikov različnih medijev, od časopisov do radia in televizije, znanstvenikov, državnih uradnikov itd. Zanimivo je, da so pravopisna pravila in slovarji sicer v pristojnosti Svèta za danski jezik, vendar je osrednja instanca, ki si v zakonu pridrži precej pristojnosti in v končni fazi nova pravila tudi sprejme, kar trenutni danski minister za kulturo.
V danskem zakonu je še eno zanimivo določilo, ki nas bo privedlo nazaj do slovenščine, namreč omejitev starosti članov odbora. Danski zakon pravi, da člani odbora ne smejo biti starejši od 70 let. Ta praksa najbrž tako ali drugače prispeva tudi k temu, da jezik ostaja živahen in zanimiv za večinski del govorcev, saj bi ob prestari sestavi odbora lahko pri tem vprašanju že prišlo do prevelikih medgeneracijskih razlik. Spomnimo se navodila iz letopisa SAZU, da “morajo uredniki o vseh posodobitvah in utemeljenih spremembah normativnih pravil obvestiti člane razreda. Če jim bodo nasprotovali, jih je redakcija dolžna umakniti.” Če se torej pri vprašanju starosti vrnemo na našo slovensko situacijo in navodilo vzamemo resno, se moramo vprašati, kdo so člani II. razreda SAZU, ki lahko dajejo veto na vsako odločitev glede pravopisnih sprememb. Navedbe na spletni strani in preprost izračun pokaže, da je povprečna starost članov II. razreda SAZU nad 81 let, kar je glede na danski zakon, ki določa zgornjo mejo pri 70 letih, pravzaprav zelo problematično. Od 15 rednih članov drugega razreda bi se v danski odbor lahko uvrstila samo dva člana, in še to komaj, saj je njuna starost 68 in 69 let.
Kaj storiti?
Na koncu moramo ugotoviti, da naš načrt spremembe pravopisnega pravila nima obetavne prihodnosti. V Sloveniji nismo našli institucije, pri kateri bi iz pravnega reda izhajalo, da je zadolžena za spreminjanje pravil pravopisa za slovenski jezik, prav tako ne formalno ustanovljenega in delujočega telesa, ki bi bilo denimo primerljivo z nizozemsko pravopisno komisijo ali danskim odborom pri Svètu za danski jezik. Da bi lahko govorili o primerljivem stanju glede spreminjanja pravopisnih pravil, kot ga lahko vidimo pri omenjenih državah, pa tudi drugih, kot so ostale skandinavske države, baltske države – Estonija, Litva, Latvija – in druge, bi bilo najbrž treba sprejeti ustrezni zakon in opredeliti telo, ki bi bilo tudi formalno zadolženo za uveljavljanje pravopisnih sprememb. Čeprav so prakse v tujini različne, bi bilo verjetno smiselno, če bi bilo telo bliže izvršni oblasti in bi bilo tudi bistveno bolj vpeto v dinamiko uporabe in raziskovanja sodobnega jezika, kot je to II. razred SAZU. Že pred uveljavitvijo teh sprememb, za katero lahko predvidevamo, da bi trajala dlje časa, pa bi bilo smiselno razmišljati o formalni ustanovitvi nove pravopisne komisije in ji podeliti mandat za spreminjanje pravil, da bi slovenski pisci in govorci v vmesnem času vsaj vedeli, kdo je pravi naslovnik. Poleg tega bi bilo treba urediti tudi dostopnost pravopisa, saj je Creative Commons v resnici edina smiselna licenca, pod katero bi moral biti dostopen, zaradi omogočanja čim širše in čim lažje splošne rabe pa bi moral biti na voljo tudi kot podatkovna zbirka – tudi s tem bi se bistveno bolj približali evropskim praksam.
Iz pravopisne raziskovalne vaje pa si velja zapomniti naslednje:
- s strogo formalnega stališča lahko kdorkoli v Sloveniji izdela slovenski pravopis in ga objavi, zgolj od piscev in govorcev je odvisno, ali ga bodo sprejeli ali ne
- pri sedanjem postopku sprejemanja sprememb pravopisnih pravil ni jasno ali formalno določeno, kdo je aktivni udeleženec in kako poteka proces
- kaže, da si v formalno nejasni situaciji pravopisno žogico podajata SAZU in Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, trenutno je žogica na Inštitutu, ki pa – verjetno ravno zaradi nejasnega stanja – svojih načrtov ne definira nedvoumno in javno.
Če končamo z metaforo iz naslova: ali je slovenski pravopisni pilot v letalu? Ne. Ali si takega pilota želimo? Da, a primerljivega s piloti pri drugih jezikih. Ali lahko to razumemo kot pobudo za pripravo novega pravopisa? Da, vendar takega, ki nastane v jasno definiranem in sistematičnem procesu, ki upošteva sodobne jezikovne trende.
Škofja Loka, 12. december 2012