Pravopisna komisija: grške smokvice ali cesarstvo čutil?

Pravopisni blog Slovenski pravopis: ali je pilot v letalu? z decembra 2012 sem zaključil z naslednjo mislijo:

Če končamo z metaforo iz naslova: ali je slovenski pravopisni pilot v letalu? Ne. Ali si takega pilota želimo? Da, a primerljivega s piloti pri drugih jezikih. Ali lahko to razumemo kot pobudo za pripravo novega pravopisa? Da, vendar takega, ki nastane v jasno definiranem in sistematičnem procesu, ki upošteva sodobne jezikovne trende.

Od takrat je bil narejen velik korak naprej, saj je Predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti na svoji 7. redni seji dne 22. aprila 2013 imenovalo Pravopisno komisijo pri SAZU v ožjem in širšem sestavu. V ožjem sestavu je osem predstavnikov stroke, v širšem še devet. Skupaj smo torej od nedefiniranega minuskulnega telesa, ki od izdaje zadnjega pravopisa 2001 praktično ni delovalo, prišli do jasno definirane pravopisne komisije s celo sedemnajstimi člani.

Poleg imenovanja nove komisije se je v letu 2013 zgodilo še nekaj pomembnega za slovenski pravopis: Državni zbor je na seji dne 15. julija 2013 sprejel Resolucijo o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018, v kateri je zapisano:

Temeljni kodifikacijski priročnik in Slovenski pravopis skladno s tradicijo, dobro prakso, v okviru svojih zakonskih zadolžitev ter v sodelovanju z vsemi ustanovami s področja jezikovnega načrtovanja potrjuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Na podlagi svojih zakonskih zadolžitev sodeluje tudi pri nastajanju vseh drugih temeljnih priročnikov slovenskega jezika z normativnimi vsebinami.

Na deklarativni ravni smo torej za spopad z netrivialno nalogo prenove pravopisa bistveno bolje opremljeni kot konec leta 2012 — imamo pravopisno komisijo in od parlamenta določeno telo, ki pravopis potrjuje. Obetavno! A poglejmo si stvar pobliže.

Pred prvo zadrego nas je postavil kar zakonodajalec sam, saj je formulacija »Temeljni kodifikacijski priročnik in Slovenski pravopis« precej dvoumna. Namreč, če je med obema veznik »in«, to načeloma pomeni, da gre za dva priročnika, dve ločeni entiteti. Ni jasno, kako se temeljni kodifikacijski priročnik razlikuje od pravopisa, saj je splošno znan le drugi del, »pravopis«. Kaj je torej skrivnostni Temeljni kodifikacijski priročnik? Prav tako ni jasno, kateri so vsi drugi »temeljni priročniki slovenskega jezika z normativnimi vsebinami«. Vprašajmo se: slovar? Najbrž da, ampak kateri? Samo SSKJ in njegovi nasledniki? Slovnica? Gotovo, ampak samo Toporišičeva ali vse oziroma katere? Šolski učbeniki? Ne vemo — gotovo vsebujejo normativne vsebine, morda pa niso temeljni. Skratka, najvišji zakonodajalec je SAZU potencialno naložil na grbo kar solidno nalogo, saj bi glede na resolucijo moral načeloma potrjevati vsako publikacijo, ki se tako ali drugače dotika norme ali nanjo vpliva.

A piscem priročnikov se verjetno ni treba bati. Resolucija namreč ni pravno zavezujoč akt v smislu zakona, predpisa ipd. Je deklaracija, ki jo je sicer sprejelo najvišje zakonodajno telo v Sloveniji, to pa ne pomeni, da bi vsi, ki bi se ta trenutek radi lotili pisanja slovarjev, pravopisov, slovnic, učbenikov in podobnih priročnikov, pred objavo morali romati na SAZU po institucionalni žig. Tako kot tudi Jože Toporišič ni spraševal SAZU, če sme izdati svojo slovnico kot »temeljno«, saj v knjigi, ki jo je doslej izdajala založba Obzorja, ni sazujevskega žiga.

Do neke mere je problematična tudi formulacija »na podlagi svojih zakonskih zadolžitev sodeluje tudi pri nastajanju vseh drugih temeljnih priročnikov…«. Kakšne pravzaprav so te zakonske zadolžitve SAZU? Poglejmo si oba temeljna akta Akademije: Zakon o SAZU in Statut. V zakonu v zvezi s slovenščino piše naslednje:

SAZU neguje, spodbuja in pospešuje znanost in umetnost ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti s tem, da:

– organizira raziskovalno delo, tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami, zlasti na področjih, ki so pomembna za poznavanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda, za razvoj njegovega jezika in kulture;

Statut pod rubriko Publikacije SAZU dodaja še naslednje:

Publikacije SAZU so splošne publikacije, publikacije razredov ter skupne publikacije SAZU in ZRC SAZU.

Splošne publikacije so predvsem:

– večja dela, ki so pomembna za razvoj slovenskega jezika in kulture;

To so vsa mesta, kjer je v aktih Akademije omenjen slovenski jezik v smislu, kot ga vsebuje resolucija. Težko bi rekli, da iz tega izhaja pravna obveza, da vsak priročniški aspirant mora pred objavo potovati na SAZU po potrdilo o veljavnosti. Vsaj po laičnem razumevanju členi zakona in statuta prej govorijo o notranji organizaciji in deklariranih namenih akademikov, ki pač svoje dejavnosti svobodno izvajajo z denarjem, ki jim ga namenja državni proračun, kot pa o obveznostih vseh državljanov in državljank, ki pišejo priročnike za slovenski jezik.

Kdo imenuje pravopisno komisijo?

Pravniki bodo gotovo povedali svoje, zanimivejši del zgodbe o novi pravopisni komisiji pa se skriva v procesu njenega sestavljanja. Pozoren bralec bo v formulacijah iz akademijskih aktov in v resoluciji v povezavi z delovanjem SAZU zasledil besedne nize, kot so »…v sodelovanju z vsemi ustanovami s področja jezikovnega načrtovanja…«, »… v sodelovanju s …, univerzami in raziskovalnimi inštitucijami« ali »… tudi v sodelovanju z univerzami in drugimi raziskovalnimi organizacijami«. Predpostavka je seveda, da je SAZU kot neodvisna ustanova z moralno avtoriteto zmožna združevati vse relevantne deležnike v družbi, tudi univerze in druge raziskovalne organizacije, zato se ji tudi podeljuje avtoriteta potrjevanja pravopisa. Prav tu se skriva tudi glavna težava imenovanja nove pravopisne komisije. Kot bomo videli, je Akademija pri imenovanju v celoti zaobšla soudeležbo ali sodelovanje kogarkoli, razen ustanove, katere ustanoviteljica je in katero tudi finančno podpira: Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

Iz razlogov, ki so najbrž razvidni iz prejšnjega bloga, me je pri procesu sestavljanja nove komisije zanimal povsem uradni, suhoparni, formalni postopek. V nadaljevanju so opisani rezultati raziskovalne naloge, ki sem se je lotil že lani, po nujnosti pa je ta del zapisa nekoliko bolj oseben, ker vsebuje tudi korespondenco z relevantnimi osebami in organi.

Vprašajmo se torej: ko na SAZU pade odločitev — naj bo nova pravopisna komisija!, kdo sede skupaj? Kdo določi kandidate? Ali gre s SAZU poziv na vse slovenske univerze, ZRC SAZU, morda Institut Jožef Stefan ali druge raziskovalne ustanove, morda celo neraziskovalne, a vendar pomembne ustanove za pravopis ali pravorečje (npr. RTV), naj se opredelijo do tega vprašanja, morda celo imenujejo predstavnike za zbiranje sugestij o sestavi pravopisne komisije? Začne morda SAZU razmišljati o širokem posvetu na to temo, kamor bi povabili vse zainteresirane, da ima čim širša strokovna javnost možnost povedati svoje mnenje? Odgovor je negativen. Kar se zgodi, je naslednje: v miru in tišini se sestanejo trije ljudje z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU in sami določijo kandidate za pravopisno komisijo.

A pojdimo po vrsti. Na dogajanje me je marca lani najprej opozorilo vabilo predstojnika Inštituta za slovenski jezik, ki me je vabil v novo pravopisno komisijo. V vabilu je bilo omenjeno, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti podelila mandat za sestavo pravopisne komisije Znanstvenemu svetu Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in da je predlog za sestavo pravopisne komisije sestavil tričlanski odbor. Sledil je moj odgovor tako predstojniku inštituta kot tudi tajniku SAZU s pozitivnim odgovorom, med drugim pa tudi s pozivom, naj bo postopek sestavljanja komisije čim bolj javen in transparenten. No, po tem dopisu se razen formalne zahvale ni zgodilo nič do javne objave sestave pravopisne komisije 18. junija lani.

Ker me je problematika formalnih postopkov imenovanja nove komisije zanimala, sem po objavi zastavil nekaj s tem povezanih vprašanj takratnemu predsedniku SAZU dr. Jožetu Trontlju in tajniku dr. Andreju Kranjcu. Iz odgovora dr. Kranjca je mogoče razbrati, da:

  •  je bila komisija ustanovljena skladno z akti akademije o ustanavljanju delovnih teles
  •  je bila komisija formalno potrjena s strani predsedstva SAZU in
  • da sta nabor članov predlagala Inštitut za slovenski jezik oziroma njegov predstojnik dr. Snoj,
  • ob strinjanju znanstvenega sveta inštituta, v katerem so tudi akademiki ter II. razred SAZU.

Ker se je v omenjeni korespondenci izkazovalo, da je ključni organ tega procesa Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, sem pisal tudi predsedniku sveta akademiku Janezu Orešniku. Iz njegovega odgovora izhaja:

  • da so tričlanski odbor, ki ga je Znanstveni svet Inštituta zadolžil za dokončno oblikovanje poimenskega seznama članov pravopisne komisije, sestavljali Nataša Jakop, Marko Snoj in Andreja Žele
  • da je sedanji komisiji mogoče dodati se kakšnega člana
  • da bi morebitnega novega kandidata morali potrditi vsi organi, ki so potrdili obstoječe člane pravopisne komisije, tj. Znanstveni svet Inštituta, II. razred SAZU in Predsedstvo SAZU
  • da je vlogo je treba nasloviti na prvo stopnjo odločanja, tj. na Znanstveni svet Inštituta.

Kaj se torej kaže iz korespondence? Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik, ki je bil pri celem procesu odločilni organ ali prva stopnja odločanja, je del javnega zavoda ZRC SAZU, ne pa same Akademije. Torej je vprašljivo, v kakšni meri sploh gre za Pravopisno komisijo »pri SAZU«, ne pa »pri ZRC SAZU«. Tričlanska komisija, ki je sestavljala listo kandidatov, je bila v celoti sestavljena iz (tedanjih) uslužbencev Inštituta, na čelu s predstojnikom, vsi trije so (bili) tudi člani Znanstvenega sveta Inštituta. SAZU kot institucija se torej s pravopisno komisijo v resnici ni ukvarjala, temveč je postopek enostavno prenesla na ZRC SAZU oz. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Druga stvar je ne povsem definiran status II. razreda SAZU, ki ima nekoliko različno vlogo pri potrjevanju pri obeh odgovorih. Ni namreč jasno, ali člane komisije potrjuje celotni II. razred SAZU ali samo člani II. razreda, ki so v Znanstvenem svetu Inštituta.

Če se z abstraktnega nivoja imen teles spustimo na konkretni nivo odločevalcev, so torej o sestavi naše nove vseslovenske pravopisne komisije odločali:

– Komisija za dokončno oblikovanje poimenskega seznama članov pravopisne komisije:

– Znanstveni svet Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša:

– tedanje Predsedstvo SAZU, ki so ga sestavljali predsednik, dva podpredsednika, glavni tajnik, tajniki razredov in trije člani SAZU, ki jih izvoli skupščina:

  • (tedanji) predsednik akad. Jože Trontelj† (nevrologija)
  • (tedanji) podpredsednik akad. Tadej Bajd (elektrotehnika)
  • (tedanji) podpredsednik akad. Marko Mušič (arhitektura)
  • (tedanji) glavni tajnik akad. Andrej Kranjc (geografija)
  • (tedanji) član akad. Matija Gogala (biologija)
  • (tedanji) član akad. Andrej Jemec (slikarstvo)
  • (tedanja) članica akad. Alenka Šelih (pravo)
  • tajnik I. razreda za zgodovinske in družbene vede: akad. Peter Štih (zgodovinopisje)
  • tajnik II. razreda za filološke in literarne vede: akad. Andrej Inkret (dramaturgija)
  • tajnik III. razreda za matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede: akad. Janez Levec (kemija)
  • tajnik IV. razreda za naravoslovne vede: akad. Robert Zorec (medicina)
  • tajnik V. razreda za umetnosti: akad. Niko Grafenauer (literatura)
  • tajnik VI. razreda za medicinske vede: akad. Franc Strle (medicina)

– II. razred za filološke in literarne vede

Za presojo, ali gre za širše, konsenzualno odločanje, pri katerem že pri izbiri kandidatov in potem potrjevanju članov participira širša strokovna javnost, je torej odločilno, ali se realna izbira članov komisije dogaja na ravni prvih dveh organov (=ZRC SAZU) ali drugih dveh (=SAZU). A tudi če realno odločata organa SAZU, je vprašljivo, do katere mere so za imenovanje članov pravopisne komisije primerni akademiki z zelo različnih področij, poleg tega je rahlo vprašljiva tudi starostna sestava II. razreda SAZU, saj je bila lani povprečna starost članov skoraj 83 let, kar sem že komentiral v prejšnjem blogu. Skratka, povedano drugače: če je v enem od odgovorov Znanstveni svet Inštituta omenjen kot »prva stopnja odločanja«, je ključno vprašanje, ali je ta svet s sedmimi člani tudi »zadnja«, resnična in prava stopnja odločanja, organi SAZU pa pravzaprav služijo zgolj kot formalno kritje odločitev tega organa.

Kdo odloča v imenu pravopisne komisije?

Da bi to preveril v bolj realnih okoliščinah, sem prosil tri sloveniste, ki se med drugim ukvarjajo s pravopisno problematiko in bi bili z vso legitimnostjo lahko vabljeni že v osnovno sestavo pravopisne komisije, če pristanejo na kandidaturo za dodatne člane komisije: dr. Marka Stabeja (Filozofska fakulteta UL), dr. Moniko Kalin Golob in dr. Natašo Logar (obe Fakulteta za družbene vede UL). Predlog sem po elektronski pošti naslovil na predsednika in Znanstveni svet Inštituta. Po odgovoru predsednika sveta se je izkazalo, da postopek zahteva, da mora biti predlog podan v pisni obliki, skupaj s podpisi kandidatov, da na kandidaturo pristajajo, kar je bilo julija lani tudi narejeno in poslano na naslov Znanstvenega sveta Inštituta. Po treh mesecih sem oktobra 2013 od predsednika sveta prejel negativen odgovor.

Kaj iz njega izhaja? Izkaže se, da je dejansko ključni organ Znanstveni svet Inštituta, saj se je ta odločil, da predloga ne sprejema, nadrejene organe (Predsedstvo SAZU in II. razred SAZU) pa zgolj obvešča — postopek kandidature se je torej na Svetu že ustavil. Druga zanimivost je ta, da je morebitno nadaljnjo pošto treba naslavljati na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ne pa na Pravopisno komisijo ali celo na SAZU. Pravi in realni naslovnik vseh vprašanj v zvezi s pravopisno komisijo je torej Inštitut, kar pomeni, da dejansko gre za pravopisno komisijo Inštituta, SAZU sploh ni realni udeleženec. Participacija širše strokovne javnosti, ki bi jo morala zagotavljati nadinstitucionalna Akademija, pri postopkih odločanja o članih pravopisne komisije torej odpade.

Vprašajmo se naprej: če naj bi bila pravopisna komisija avtonomen nadinstitucionalni organ, ali ni nekam nenavadno, da o dodatnih kandidatih ne odloča sama? Ali morda daje vsaj mnenje? Očitno predlog do same komisije sploh ni prišel, ustavil se je že na Znanstvenem svetu Inštituta. Če se grafično poigramo s presekom članov med vsemi tremi organi, o katerih zdaj vemo, da so ključni: Komisijo za dokončno oblikovanje poimenskega seznama članov pravopisne komisije, Znanstvenim svetom Inštituta in Pravopisno komisijo pri SAZU, dobimo naslednjo podobo:

S tem presekom smo verjetno dobili realne odločevalce o sestavi obstoječe komisije. Še najbolj nenavadno dejstvo, ki izhaja iz grafa, je to, da v presečni množici sploh ni predsednice pravopisne komisije. Torej o svojih članih ne odloča niti sama komisija niti SAZU, temveč štiričlanski »skriti odbor«, ki ima v sedemčlanskem ključnem organu odločanja, Znanstvenem svetu Inštituta, pravzaprav že večino.

Ali pravopisna komisija res deluje?

A dlakocepljenje glede formalnega postopka pri imenovanju komisije bi bilo lahko zgolj snov za izpit iz temeljev kafkologije in nevredno javne pozornosti, če ne bi šlo pri vsem skupaj za veliko bolj resno vprašanje, o katerem se je po mojem mnenju vendarle treba vprašati na širši ravni. V prejšnjem blogu sem ugotavljal, da niti ne vemo, ali pravopisno komisijo sploh imamo, končna poanta pa je vseeno šla v drugo smer: »Ali lahko to razumemo kot pobudo za pripravo novega pravopisa?« Pravo vprašanje torej ni to, ali pravopisna komisija obstaja ali ne, to je pač nujni pogoj, temveč če dejansko deluje? V isto vrečo spada tudi vprašanje, ali je v primeru normativnih dilem pravopisno komisijo že zdaj, v vmesnem času do končane prenove pravopisnih pravil, mogoče vprašati za mnenje in dobiti odgovor organa, ki naj bi bil formalno in uradno zadolžen za oboje: za uradno interpretacijo obstoječih pravil in za njihovo prenovo?

Kakšno je torej realno stanje maja 2014, po enem letu od ustavitve nove komisije? Ugotovimo lahko, da ima komisija spletišče, ki je statična spletna stran z osnovnimi informacijami, na isti strani pa je dana tudi obljuba o bodočem odgovarjanju komisije na pravopisna vprašanja ter napotitev na že obstoječo Jezikovno svetovalnico Inštituta za slovenski jezik. Ta svetovalnica, ki dejansko deluje in je eksplicitno del Inštituta za slovenski jezik brez udeležbe SAZU, ima od aprila 2014 tudi svoj uredniški odbor (sic!), ki ga sestavljajo Aleksandra Bizjak Končar, Helena Dobrovoljc, Nataša Gliha Komac in Peter Weiss. Ta organ se člansko deloma prekriva s Pravopisno komisijo pri SAZU, poleg predsednice sta v njem še dva člana ožjega sestava komisije. Na pravopisna vprašanja so poleg omenjenih v Jezikovni svetovalnici do danes odgovarjali še Polona Gantar, Nataša Jakop, Mateja Jemec Tomazin, Drago Kladnik, Domen Krvina, Tina Lengar Verovnik, Tanja Mirtič, Marko Snoj, Silvo Torkar in Mojca Žagar Karer, vsi zaposleni na ZRC SAZU, pet od teh je tudi članov širšega ali ožjega sestava komisije. Denimo, da to skupino imenujemo trenutni realni »pravopisni delavci«, saj — kot rečeno — Jezikovna svetovalnica dejansko deluje in je celo zelo aktivna. Če se ponovno poigramo s presečnimi množicami, dobimo poleg zgornjega odločevalskega še »delavski« pravopisni graf:

Če se vrnemo k izvornemu vprašanju »Ali Pravopisna komisija pri SAZU realno deluje?«, lahko ugotovimo, da vsaj na spletu po enem letu ne izkazuje aktivnosti, da pa je pravopisna svetovalna dejavnost na Inštitutu za slovenski jezik zelo živahna. A to nas ne more zadovoljiti, saj za prenovo pravopisa in za v celotni družbi konsenzualno sprejete odločitve v zvezi z obstoječim pravopisom potrebujemo delujočo uradno Pravopisno komisijo. Jezikovna svetovalnica na Inštitutu za slovenski jezik v tem smislu ni dovolj, saj — kot smo brali v resoluciji — »Temeljni kodifikacijski priročnik in Slovenski pravopis … potrjuje Slovenska akademija znanosti in umetnosti«, in to »v sodelovanju z vsemi ustanovami s področja jezikovnega načrtovanja«, ne pa Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ali Inštitut za slovenski jezik.

A postavimo si dodatno vprašanje: kaj če Pravopisna komisija pri SAZU dejansko deluje, to pa (še) ni vidno na spletu? Nenazadnje gre vendarle zgolj za eno leto? Morda se v ozadju dogaja intenzivna dejavnost, trenutno pa se izkazuje preko Jezikovne svetovalnice?

O aktivnosti ali neaktivnosti kateregakoli organa je še najlažje sklepati po porabi finančnih sredstev, ki so namenjena za njegovo delovanje. Če bi torej izvedeli, kakšna finančna sredstva so bila porabljena za delovanje komisije, bi morda lahko sklepali o tem, ali gre za realno delujočo komisijo. Z namenom, da razčistim tudi to vprašanje, sem poslal ustrezno poizvedbo po informacijah javnega značaja na SAZU in ZRC SAZU. V zakonsko določenem času 20 delovnih dni od poslane poizvedbe nisem dobil odgovora ne od ZRC SAZU ne od SAZU. To lahko pomeni le, da ta dokument ne obstaja, torej obstoječa nova Pravopisna komisija nima proračuna oz. denarja za delovanje in je torej (za zdaj) Potemkinova vas, fiktivno telo, ki ne deluje.

Slovenska pravopisna pokrajina

Če si na podlagi povedanega skušamo oblikovati podobo trenutne slovenske pravopisne pokrajine, se nam riše razmeroma ostra meja, ki deli SAZU oz. ZRC SAZU in vse ostale relevantne ustanove, denimo univerze in druge, ki so v celoti izključene iz (so)odločanja pri sestavi Pravopisne komisije pri SAZU. Realno delujoča je jezikovna svetovalnica na ZRC SAZU, novoustanovljena komisija, v kateri so dejansko tudi ljudje z drugih slovenskih ustanov, pa je očitno brez financ in nedelujoč organ.

S pomočjo obeh grafov in presečnih množic lahko sestavimo tudi malce bolj kompleksno podobo naše pravopisne pokrajine. V prvem grafu smo ugotavljali, kdo po vsej verjetnosti odloča o kadrovski sestavi komisije. V drugem grafu smo ugotavljali, kdo se dejansko aktivno ukvarja s pravopisnimi zadregami in servisira skupnost z jezikovnosvetovalnimi odgovori — čeprav ne v okviru Pravopisne komisije pri SAZU, temveč v okviru Jezikovne svetovalnice. Če na tej podlagi sestavimo neke vrste pravopisno prehranjevalno verigo in na vrh postavimo tiste, ki zgolj odločajo, realno pa se s pravopisom ne ukvarjajo, spodaj pa tiste, ki zgolj delajo, nimajo pa nobene odločevalske moči, dobimo naslednjo sliko:

Prva in največja težava obstoječega stanja je odsotnost transparentnega delovanja in to, da z odločevalske strani ni bil narejen noben napor, da bi ugotovili, kako celotna družba in različni deležniki razmišljajo v zvezi s pravopisnimi rabotami. Če bi bilo to opravljeno, bi bilo dejavnost mogoče organizirati tako, da bi bil dosežen čim širši konsenz. Kot smo videli, se je zgodilo ravno obratno, celoten proces je potekal v tajnosti, drugi glasovi so celo eksplicitno izključeni. A če za hip odmislimo ta očitni manko demokratičnega refleksa, pri zatečenem stanju obstaja dodaten velik problem: o pravopisnih zadevah so v pravopisni zgodovini načeloma odločali pravopisni »delavci« — ljudje, ki so se s pravopisom ukvarjali in ga tudi pisali — če pomislimo samo na zadnji, Toporišičev pravopis, a tudi na tistega iz leta 1962. V trenutni situaciji odločajo ljudje, ki se realno sploh ne ukvarjajo z normativnimi vprašanji oz. z jezikovnosvetovalno dejavnostjo, kar je a priori recept za neuspeh, saj si je težko predstavljati, da bi se kdo hotel lotiti prave prenove pravopisa brez primernih odločevalskih kompetenc. A to je ob omenjenem primarnem vendarle sekundarni problem.

Novi pravopisni film: Grške smokvice ali Cesarstvo čutil?

Kaj torej storiti? Bralci v srednjih letih se bodo še spomnili ljubljanskega kina Sloga in njegovega primarnega žanra pred tridesetimi leti. Tudi ta je imel svoje uspešnice — Grške smokvice leta 1977, naslednje leto je z največ gledalci povedel film Cesarstvo čutil. Filma ne bi mogla biti bolj različna, čeprav predvajana v istem formalnem okviru žanrsko opredeljenega kina. Grške smokvice je klasični film lahkotnega mehkoerotičnega žanra, kjer je vse prepuščeno gledalčevi imaginaciji, večinoma se tudi nič posebnega ne zgodi. Bistvo tovrstnih filmov je niz namigov brez vsebine. Na drugi strani je Cesarstvo čutil izrazito težak film in velja za filmsko klasiko, ki pač vsebuje zelo eksplicitne prizore. Omembo v enem od svojih seminarjev mu je denimo leta 1976 namenil nihče drug kot Jacques Lacan, ki je zatrdil, da ga film osupnil. Njegova teza je bila, da je — glede tematiziranja ženske seksualnosti — film tista prava, realna stvar.

Ta trenutek pravzaprav še ne moremo biti povsem prepričani, kateri pravopisni film gledamo. Za zunanjega opazovalca gre zanesljivo v smeri smokvic, o čemer bi verjetno še največ lahko povedali člani komisije, ki niso s SAZU ali ZRC SAZU, od sedemnajstih zgolj šest: Andrej Ermenc Skubic, Peter Holozan, Marko Jesenšek, Marta Kocjan Barle, Irena Stramljič Breznik in Hotimir Tivadar. Te člane bi bilo zanimivo vprašati, če se dejansko strinjajo, da finančno nepodprti služijo kot kulisa za navidezno dejavnost na področju, ki je za razvoj jezika, ki prehaja v digitalno okolje, več kot nujna.

Da bi dobili pravi pravopisni film, če ne celo pravopisno klasiko, pa je treba zagotoviti naslednje:

  1. urediti formalne postopke oblikovanja pravopisne komisije na način, da so ti transparentni in sprejeti v širokem družbenem konsenzu;
  2. poskrbeti, da komisija deluje po časovno in vsebinsko definiranem ter javno znanem načrtu prenove pravopisnih pravil;
  3. zagotoviti realno financiranje za delovanje komisije do izpolnitve naloge.

Glede vsega omenjenega je žogica na strani Slovenske akademiji znanosti in umetnosti, deloma morda Ministrstva za kulturo. Z aktom ustanovitve obstoječe komisije se je Akademija prepoznala kot kompetenten organ za izvedbo projekta prenove pravil oz. organiziranja normodajalne dejavnosti v vseh razsežnostih in nosi polno odgovornost za njegovo organizacijsko in finančno izvedbo. Do sedaj je Akademija žal naredila le to, da je vse skupaj potisnila v roke ZRC SAZU, ki pa je zgolj ena od javnih raziskovalnih ustanov brez mandata, ki ga ima SAZU.

Ob očitnem ignoriranju širšega družbenega konsenza torej ni ovir, da v nekem drugem okviru ne nastane pravopis, ki bo izdelan ob upoštevanju zgoraj omenjenih načel.

Za konec pomislimo: ureditev transparentnega oblikovanja in delovanja pravopisne komisije je relativno hitro rešljiva naloga, treba je zgolj resetirati komisijo ali jo preoblikovati po transparentnih postopkih. Če bi Ministrstvo za kulturo iz nastajajočega Akcijskega načrta o jezikovni opremljenosti na podlagi že omenjene resolucije financiralo del teh dejavnosti, za pravopisno delo članov Pravopisne komisije, ki so zaposleni na ZRC SAZU, pa bi poskrbeli sami akademiki s pomočjo svojega raziskovalnega programa Naravna in kulturna dediščina, ki ga financiramo podporniki tega neposrednega proračunskega uporabnika, bi bila komisija tudi finančno preskrbljena za spopad s svojo nalogo.

Škofja Loka, 10. junij 2014

PRIPIS

Dne 2. 7. 2014 sem prejel tudi uradna odziva s SAZU in ZRC SAZU na poizvedbo po informacijah javnega značaja. Iz odzivov izhaja, da Pravopisna komisija dejansko deluje na ZRC SAZU, ki pa nima predvidenih sredstev za njeno delovanje.

Odziv SAZU

Odziv ZRC SAZU

Škofja Loka, 3. julij 2014