Jezikovne posestnice in jezikovne pocestnice* – o slovarski bibliometriji
* V naslovu uporabljen ženski slovnični spol se nanaša na kateri koli spol.
Me llaman puta también princesa
Me llaman calle sin nobleza
Me llaman calle, calle sufrida
Calle perdida de tanto amarMe llaman calle, me llaman calle
Calle sufrida, calle tristeza de tanto amar
Me llaman calle, calle más calleManu Chao “Me Llaman Calle“, iz filma Princesas (2005)
Drugi del naše zgodbe za splošno javnost po mojem ni zanimiv, zna pa biti zanimiv za slovenske raziskovalce, ne zgolj za jezikoslovce. Gre namreč za posestniško-pocestniško zgodbo, ki izhaja iz načina organizacije slovenske znanosti, za kar je zadolžena Agencija za raziskovanje Republike Slovenije (ARRS), ki znotraj vlade spada pod komando Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Zgodba ima že dolgo brado, saj se začne na nedefinirani seji Znanstvenega sveta ZRC SAZU davnega leta 2009. Takrat je omenjeno telo zavzelo stališče, da je treba v zvezi z »bibliometričnim vrednotenjem slovarskih in drugih leksikografskih del« predložiti ustreznejšo rešitev. Na seji 26. maja 2010 je bil potem sprejet sklep »o nujnosti iskanja rešitev tudi za to področje« in oktobra 2010 je bil predlog ZRC SAZU poslan Znanstvenemu svetu ARRS. In … potem se na ARRS nič odločilnega ni zgodilo do novembra 2015.
Ker gre za precej specifično zadevo, moram najprej ponuditi osnovno pojasnilo. Financiranje slovenske znanosti je bilo od ustanovitve ARRS naprej dokaj »kvantitativno« usmerjeno. To pomeni, da se je pri znanstvenih objavah enostavno štelo njihovo število, citiranost in podobne zadeve, ki se jih da prešteti, ne glede na to ali so objave v resnici smiselne, kvalitetne itd. Te številke se potem zbirajo v Informacijskem sistemu o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (SICRIS), ki za nas vse lepo pokupčka in izpljune številke po različnih parametrih, ki so naša »raziskovalna izkaznica«. Na mojem lastnem primeru to izgleda takole (glej točke pod posamezno objavo). Če je sistem naravnan »kvantitativno«, potem je ta številčna izkaznica pomembna tudi pri oceni, ali si uspešen raziskovalec, pri možnosti prijav projektov in podobno. Če so glavni produkti raziskovalnega dela znanstveni članki, prispevki na konferencah, znanstvene monografije in podobno, slovarji in enciklopedije pa ne bodo šteli, potem bodo tisti, ki kot raziskovalci »zgolj pišejo slovarje«, imeli problem. Iz tega izhaja tudi omenjen predlog, ki ga je potem ARRS naslednjih pet let držal v predalu.
Treba se je zavedati, da je ta problem precej specifičen, slovenski. Prakse po drugih državah so sicer ekstremno raznolike, vendar kljub vsemu slovarjev tipično ne sestavljajo trdojedrni »znanstveniki« oz. »raziskovalci«, temveč »leksikografi«, ki so sicer lahko tudi raziskovalci, vendar so tipično plačani institucionalno ali projektno. Delajo torej za institucijo, ki dobi redni denar (recimo kot Slovenska filharmonija ali ljubljanska Drama) za svoj »letni delovni načrt« oz. definirane projekte. In potem pišejo slovarska gesla. Pri nas so inštitutski »leksikografi«, torej tisti, ki naj bi vsakodnevno producirali slovarske »članke«, recimo v novem e-SSKJ, del raziskovalnega programa Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Raziskovalni programi so po ARRS »trdojedrna«, osnovna znanost, njihova uspešnost se meri s klasičnimi kazalci znanstveno-raziskovalnega dela. Kakšna je najbolj ustrezna organizacija dela pri opisu jezika (slovarji, slovnice), je zahtevno vprašanje, menim pa, da je precej nevarno mešati znanstvena jabolka in leksikografske hruške.
Kvantitativno usodo naših znanstvenih objav določa »Tipologija dokumentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS«. Kar raziskovalci objavimo in menimo, da je »znanstveno«, potem po kriterijih, ki so zapisani v tem dokumentu, bibliotekarji razporedijo po kategorijah, ki so na voljo. ARRS je znotraj raziskovalne infrastrukture postavil tudi vrhovno telo, ki vsebinsko skrbi za sistem in se imenuje »Osrednji specializirani informacijski centri« (OSIC). Razdeljen je po znanstvenih vedah, za objave na področju humanistike (OSICH) bodisi po dogovoru ali ob plačilu skrbi nekdo z ZRC SAZU. Od 2005-2011 je bila to dr. Andreja Žele z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, v času med 2015-2018, ki zajema večino naše zgodbe, pa dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede. Trenutno je to dr. Gregor Pobežin z Inštituta za kulturno zgodovino, vsi torej z ZRC SAZU. Med oktobrom 2010, ki je ZRC SAZU poslal predlog na ARRS, in novembrom 2015, ko se naša ARRS-jevska zgodba začne zares vrteti, je bil omembe vreden dogodek v zvezi s to tematiko le vključitev naloge »sprejetje takega bibliometričnega vrednotenja slovarskih in drugih leksikografskih del, ki bo raziskovalce spodbujal k sodelovanju pri sestavljanju temeljnih in specializiranih priročnikov za slovenski jezik;« v Resolucijo o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018. Ta formulacija v bistvu ni sporna. Sporno pa je, če se to pobudo izrabi za količenje svoje njivice in srdito varovanje pridobljenega vrtička znotraj znanstvene kvantifikacije, kar se je potem zgodilo.
Torej, kot je razvidno iz zapisnika »sestanka s predstavniki OSIC-ev in ARRS« iz aprila in maja 2015, ki je bil namenjen »pregledu in reševanju problemov pri katalogizaciji, verifikaciji in vrednotenju bibliografskih enot, ki se upoštevajo pri vrednotenju raziskovalne uspešnosti«, so predstavniki OSIC »ponovno izpostavili potrebo po uvedbi novih tipov za področje slovaropisja in leksikografije« in sklenili, da »OSICH pripravi predlog vrednotenja in besedilo za nov pravilnik ARRS«. Ta predlog je bil potem očitno pripravljen interno, verjetno na podlagi predloga iz 2010, ki je vmes ždel v predalu ARRS, o tem pa smo 2. novembra 2015 izvedeli tudi vsi ostali, ko je Luka Vidmar na forumu Slovlit objavil napoved spremembe tipologije znanstvenih del, ki vključuje odlomek:
»Po večletnih prizadevanjih pod vodstvom najprej Matije Ogrina, nato Andreje Žele in nazadnje mene je OSICH letos končno na vseh zahtevanih ravneh (vsi OSIC, IZUM, ARRS) dosegel uveljavitev manjkajočih tipov, ključnih za jezikoslovje, slovenistiko, literarne vede in humanistiko sploh: 2.26 Temeljni znanstveni slovar ali leksikon; 2.27 Znanstveni terminološki slovar, enciklopedija ali tematski leksikon; /…/«
Ker je bilo že od 2010 jasno, da si Inštitut za slovenski jezik prizadeva pridobivati znanstvene točke za pisanje slovarjev, ARRS pa tega nekako ne sprejme, smo ob tej objavi vsi malo zastrigli z ušesi, še posebej po vseh takratnih kolobocijah s predstojništvom inštituta za slovenski jezik. Skratka, takrat sem vodji OSICH napisal naslednje sporočilo:
»Spoštovani dr. Vidmar, spoštovani OSICH, na forumu SLOVLIT smo nedavno izvedeli, da je po večletnih prizadevanjih OSICH letos na vseh zahtevanih ravneh (vsi OSIC, IZUM, ARRS) dosegel uveljavitev manjkajočih tipov, ključnih za jezikoslovje, slovenistiko, literarne vede in humanistiko: 2.26 Temeljni znanstveni slovar ali leksikon; 2.27 Znanstveni terminološki slovar, enciklopedija ali tematski leksikon; 2.28 Znanstvenokritična izdaja vira. Ker kriteriji in vrednotenje za te nove tipe publikacij še niso javno dostopni, vas v imenu Centra za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani vabim, da jih predstavite zainteresiranim raziskovalcem na UL (in drugi strokovni javnosti). Morda bi bil primeren čas nekje na začetku decembra?
Med zainteresirani raziskovalci so tudi avtorji monografije Slovar sodobne slovenščine: problemi in rešitve, ki je nedavno izšla pri založbi FF in bo javno predstavljena v petek, 13. novembra ob 11:30 v Mestnem muzeju Ljubljana. Seveda vas vabim tudi na to predstavitev, saj bo najbrž zanimiva tudi v kontekstu določanja kriterijev in vrednotenja bodočih slovarjev slovenskega jezika. Vabilo je dostopno tudi na straneh FF UL.«
Po nekaj dopisovanja je 23. novembra 2015 potem sledil presenetljiv končni odgovor vodje OSICH: »Iz ARRS so mi sporočili, da je dopolnjena Tipologija še vedno v postopku medresorskega usklajevanja, da ima status delovnega gradiva in da je zato ne smem javno predstavljati.« Ker je v vmesnem času med dopisovanjem Luka Vidmar kazal pripravljenost predstaviti novo tipologijo, je bil očitno torej kar sam ARRS tisti, ki je predstavitev preprečil oziroma prepovedal, kar se mi je že takrat zdelo nenavadno, saj javna razprava načeloma nikoli ne škodi. No, potem smo potrpežljivo čakali do februarja 2016, ko so bila »Bibliografska merila znanstvene in strokovne uspešnosti« tudi javno objavljena. 9. februarja 2016 sem potem še enkrat pobaral Luko Vidmarja, če mogoče zdaj, ko je nova tipologija objavljena, naredimo to predstavitev: »kot je videti, so Bibliografska merila znanstvene in strokovne uspešnosti zdaj javno objavljena. Bi bilo mogoče dobiti podrobnejšo razlago o kriterijih za spodaj navedene kategorije?« Odgovor vodje OSICH pa je bil enak kot novembra prejšnje leto: »Spoštovani, dokumenti, ki jih omenjate, so še vedno v pripravi oziroma v postopku medresorskega usklajevanja.« Torej ponovno zid, kar se tiče javne razprave.
Ko so bili oktobra 2016 tudi kriteriji za ta nova znanstvena dela končno objavljeni, smo doživeli manjši šok. Cela zadeva se je brala dobesedno takole: »te kriterije smo napisali tako, da bi si zgolj in samo sodelavci Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU lahko dodeljevali neverjetne količine znanstvenih točk iz publiciranja slovarjev, vsem ostalim pa bi to preprečili«. Merila namreč izgledajo takole:
»Sem uvrščamo leksikografska dela, ki zadoščajo vsem naslednjim merilom: (1) imajo zahteven in strokovno utemeljen koncept, (2) izvirajo iz izčrpnega ali v velikem obsegu zbranega gradiva, (3) imajo visoko stopnjo izhodiščne urejenosti gradiva, (4) so nastala skupinsko, ker je za njihovo izdelavo potrebnih vsaj 70 človek-let dela, (5) izčrpno ali v zelo visoki meri upoštevajo relevantno literaturo, (6) prinašajo večstransko analizo gradiva na strokovno visokem nivoju, (7) so izčrpno ali visoko obvestilna, (8) prinašajo več novih jezikoslovnih spoznanj ali uveljavljajo druge pomembne novosti, (9) vključujejo le ročno, s strani človeka interpretirane podatke (strojno generirani podatki so lahko vključeni samo izjemoma, in sicer le kot dodatne vsebine), ki so bili (vsaj izhodiščno) zasnovani oz. interpretirani za človeškega uporabnika, (10) podatke prikazujejo na načine, ki so v sodobnem znanstvenem slovaropisju uveljavljeni (morebitne nove pristope morajo ustrezno oceniti tako uporabniki kot strokovnjaki), pri čemer morajo vsi (potencialni) segmenti slovarja temeljiti na koherentnem in iz iste jezikoslovne logike izhajajočem konceptu ter podobne zadrege razreševati na podoben način, (11) imajo vsa ustrezna spremna besedila in (12) imajo velik pomen v narodnem in mednarodnem okviru.«
Z nekaterimi sodelavci, s katerimi smo se lotili projekta izdelave Slovarja sodobnega slovenskega jezika, smo potem napisali poziv ARRS in ga 8. januarja 2017 poslali na vse možne instance: direktorju ARRS, namestnici direktorja, OSIC-em, vključno z OSICH (Luka Vidmar) itd. Direktor ARRS se je takrat zelo hitro odzval in obljubil, da bo, kar smo napisali, čim prej obravnaval Znanstveni svet ARRS. Potem se je nadaljevalo s hitrostjo steklega polža: 25. aprila 2017 sem ponovno vprašal ARRS, če je Znanstveni svet morda že obravnaval našo pritožbo. Razložili so mi, da je znanstveni svet ARRS obravnaval naš poziv, vendar je pred sklepom želel dobiti mnenje Sveta za humanistične vede. Ta svet se sestaja dvakrat letno in v letu 2017 se je enkrat že sestal ter obravnaval naš poziv. Sklep sveta za humanistične vede še ni (bil) znan oz. uraden, ker morajo zapisnik potrditi na drugem (lanskem) sestanku. Po potrditvi zapisnika naj bi ta sklep šel nazaj na znanstveni svet ARRS, ki naj bi posledično sklepal o pozivu. Ko bi po potrditvi zapisnika sestanka znanstvenega sveta ARRS sklep postal uraden, bi dobili uraden odgovor na naš poziv. Po vseh teh procesnih kolobocijah je potem končni odgovor Znanstvenega sveta ARRS prispel julija 2017.
Izkazalo se je, da je ARRS sprejel sklep, da oba nova tipa znanstvenih del ostaneta nespremenjena. Zanimiv pa je bil naslednji del pojasnila: »OSICH je svoj odziv na zapise v protestu posredoval ARRS, dne 18. 1. 2017. V odzivu na protest je OSIC navedel, da sopodpisniki v protestu navajajo vrsto neutemeljenih, zavajajočih in napačnih trditev in navedel strokovna pojasnila za posamezne navedbe« in »Znanstvenoraziskovalni svet za humanistiko je tako protest kot odziv OSICH obravnaval /…/ in sprejel sklep, da tip 2.26 in 2.27 /…/ ostaneta nespremenjena«, čemur je potem sledilo tudi vrhovno telo, Znanstveni svet. Torej, že deset dni po našem pozivu so januarja 2017 vsi udeleženi dobili nekakšen odgovor OSICH, o katerem podpisniki poziva nismo imeli pojma do julija 2017, ko so bili vsi sklepi vseh teles ARRS že sprejeti! Hkrati je bilo vse skupaj tudi precej intrigantno – le kakšna so bila ta »strokovna pojasnila« in kako je potekala ta februarska seja sveta za humanistiko? Na podlagi pojasnil iz obrazložitve sklepa Znanstvenega sveta ARRS smo potem pridobili omenjene dokumente, ki so jih sproducirala različna telesa od januarja do julija 2017:
- Odziv OSICH na dopis dr. Simona Krek in sopodpisnikov direktorju ARRS glede novih tipov 2.26 in 2.27 v Tipologiji dokumentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS z januarja 2017
- Zapisnik 1. seje Znanstvenoraziskovalnega sveta za humanistiko (v nadaljnjem besedilu: ZSV za humanistiko) v letu 2017, ki je bila v ponedeljek, 6. 2. 2017 ob 10.00 uri s februarja 2017
Na podlagi pridobljenih dokumentov smo napisali novo argumentacijo, ki dodatno pojasnjuje ter zavrača argumente iz januarskega odgovora OSICH, in jo 25. oktobra 2017 poslali vsem prejšnjim januarskim naslovnikom, poleg tega tudi vsem članom Sveta za humanistiko, skupaj z željo in ponudbo, da lahko vse skupaj tudi dodatno razložimo na sami seji.
Če najprej skrajno popreproščeno povzamem pritožbo:
- Izkazalo se je, da je bila velika večina od prisotnih članov Sveta za humanistiko, ki so odločali, z ZRC SAZU, vključno s predsednico sveta. Odločali so pod časovno presijo na koncu sestanka.
- O problematiki je »poročala« zgolj članica sveta Andreja Žele (!) z Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU, hkrati sopodpisnica že prvega predloga ZRC SAZU iz leta 2010 – »poročala« je o svojem lastnem delovanju v svoji lastni ustanovi, in to članom, ki prihajajo z iste ustanove.
- Strokovni kriteriji so se v glavnem izkazali za zelo nestrokovne – podrobneje v dopisu. Obravnavali pa so jih člani, ki za to materijo niso strokovnjaki.
Zgolj kot primer – ko sem po mnenju o tej problematiki povprašal sočlane upravnega odbora Evropskega združenja za leksikografijo EURALEX, so jih ta merila zelo začudila, zato smo skupaj napisali mnenje, ki sta ga potem dobila tudi OSICH in Svet za humanistiko. Odgovor OSICH je bil: »Pomisleki, ki jih navaja združenje EURALEX, temeljijo na navedenih trditvah iz dopisa dr. Kreka in sopodpisnikov, ki jih OSICH zavrača. Nova tipa in kriteriji zanju v resnici ustrezajo sodobnim pogledom na slovaropisje, kakor se izvaja v evropskih državah.« Razmislimo malo – dvanajst slovenskih jezikoslovcev in enajst evropskih strokovnjakov za leksikografijo, ki sedijo v upravnem odboru največjega svetovnega združenja za leksikografijo, trdi, da je s temi merili nekaj narobe. A Luka Vidmar, ki se glede na opis na spletni strani ZRC SAZU ukvarja »s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo baroka in razsvetljenstva na Slovenskem«, bolje pozna »sodobne poglede na slovaropisje, kakor se izvaja v evropskih državah«? Po mojem bi morali ob takem dopisu OSICH na vseh mogočih instancah ARRS začeti zvoniti vsi mogoči zvonci. A niso.
Skratka, vsi vpleteni od prvega do zadnjega so se precej potrudili, da pritožniki nikoli nismo mogli (1) priti do besedila meril, preden so bila ta uradno sprejeta, (2) pravočasno videti dokumentov, ki so jih obravnavala telesa, ki so odločala o naši pritožbi (ko so bila merila že uradno sprejeta), (3) biti prisotni na sejah teles, ki so obravnavala našo pritožbo, da bi lahko ponudili dodatna pojasnila tistim, ki evidentno niso strokovnjaki za to področje.
V zvezi s tem je indikativno tudi dopisovanje s predsednico Sveta za humanistko, dr. Barbaro Murovec, seveda ravno tako z ZRC SAZU. 29. novembra 2017 sem ji poslal vprašanje v zvezi z našim pojasnjevanjem problematike na seji – če so že februarja glede na zapisnik seje bolj ali manj zašlamastili: »Spoštovani, zanima me, če bomo pošiljatelji poziva morda dobili vabilo na naslednjo sejo (če je že določeno, kdaj bo)? Ali boste naš poziv tudi na naslednji seji obravnavali sami?« Odgovor, ki je prišel kmalu nazaj, je bil pričakovan: »Spoštovani, na sejo, ki bo naslednji teden, Vas ne bomo povabili. Kot sem Vam napisala, bomo obravnavali Vaš dopis, v katerem nas pozivate k ponovni obravnavi. Najlepša hvala za razumevanje.« Zapisnik seje Sveta za humanistiko, ki je bila decembra 2017, v avgustu 2018 še ni na voljo.
Je pa na voljo nekaj drugega.
Že od vsega začetka je bilo bolj ali manj jasno, da s to novo tipologijo raziskovalni program dr. Kozme Ahačiča, v okviru katerega delajo »raziskovalci-leksikografi« na Inštitutu za slovenski jezik, želi rešiti svoj točkovalni manko, drugim pa to nekako preprečiti. V prvem našem pozivu je bila ta trditev tudi navedena in v odgovoru iz januarja 2017 je OSICH (Luka Vidmar) tezo vehementno zavrnil: »OSICH zavrača trditev, da sta nova tipa podlaga za manipulacijo z znanstvenimi točkami, in zavrača fiktiven izračun znanstvenih točk za dva slovarja.
Trditev, da sta nova tipa podlaga za manipulacijo z znanstvenimi točkami, in fiktiven izračun točk za dva slovarja, ki naj bi urednikom/avtorjem prinesla 1350 in 1110, skupaj 2460 točk, nimata nobene podlage v preverljivih dejstvih in sta zato brezpredmetna.«
Takratna argumentacija je izhajala iz kolofona »Slovarja slovenskega knjižnega jezika 2016, Elektronska objava tretje izdaje«, kjer je bilo opaziti nenavadno veliko število »glavnih urednikov« slovarja – ponavadi imajo slovarji enega glavnega urednika (če je pač glavni). Skoraj vsi glavni uredniki so bili navedeni tudi kot avtorji, kar seveda nima smisla in pomeni, da je nekdo podvojil avtorstvo in urednikovanje z nekim drugim namenom. Takrat smo predvidevali, da je to zaradi omenjenih točk in doživeli zgornjo zavrnitev.
No, od januarja 2017 do avgusta 2018 se tokrat »s podlago na preverljivih dejstvih« izkaže, da je ZRC SAZU s pomočjo OSICH in Sveta za humanistiko dejansko realiziral načrt, da iz novega Slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ) izcuza dobesedno na tisoče točk v sistemu SICRIS, in to zgolj z uredniškim delom. Genialna ideja je naslednja: založba ZRC SAZU izda letno e-publikacijo v PDF formatu s par sto slovarskimi gesli eSSKJ, ki so jih inštitutski leksikografi naredili v preteklem letu – skupna dveletna bera (2016, 2017) tega slovarja je 611 gesel (od obljubljenih in predvidenih 100.000). Tule je publikacija za leto 2016, in tule za 2017. Bizarni del načrta je, da tem nekaj geslom v e-publikaciji dodajo tudi morfološke paradigme za druge iztočnice, verjetno zato, da se pridobi nekaj mase in tako pridemo do 700 strani v datoteki PDF. Drugi genialni del načrta je, da te letne publikacije nihče v resnici ne vidi in nikogar v resnici ne briga, razen tistih, ki v sistemu COBISS z ustreznim kategoriziranjem pripisujejo znanstvene točke. To pa je kdo drugi kot – tadam! – biblioteka SAZU: »Oznako naj dodeljuje samo odgovorna oseba za verifikacijo razvrstitve bibliografskih zapisov OSIC-a za humanistiko po pooblastilu komisije ZRC SAZU, ki domuje na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU kot edini slovaropisni instituciji v državi«. Isti sistem smo v resnici na ZRC SAZU že videli na delu nekaj let pred tem. Gre torej za perfektno delujoč samozadosten stroj za mlatenje devalviranih znanstvenih točk, ki ga v celoti obvladuje ZRC SAZU. Sama vsebina slovarja je tako ali tako primarno dostopna na portalu Fran, PDF pa odlično služi rednemu letnemu prirastu znanstvenih točk, saj »glavni uredniki« za vsako posamično letno publikacijo dobijo po 60 točk. Ultimativno prestižno in visoko cenjeno znanstveno delo Inštituta za slovenski jezik se torej trenutno v glavnem zvede na: miza, mize, mizi, pri mizi, z mizo… kakor se kaže v letnem prirastu točk na SICRIS-u vseh sedemnajstih »glavnih urednikov«. Pri vsem skupaj je verjetno še najbolj perverzno, da je med rednimi prejemnicami tudi članica Sveta za humanistiko in »poročevalka« v zvezi s to problematiko dr. Andreja Žele, ki se je torej znotraj Sveta za humanistiko borila za svoje lastne točke.
Tretji, nujni del genialnega načrta je torej koncept urednikovanja: kot je bilo predvideno po merilih in kriterijih, sprejetih s strani vseh relevantnih instanc, ki so se tako skrbno izogibale javni razpravi o merilih novih tipov znanstvenih del: OSIC, IZUM, Znanstvenega sveta ARRS, Upravnega odbora ARRS, Sveta za humanistiko ARRS itd., se uredniške točke pri slovarjih ne delijo. Torej ob trenutnih 17 urednikih in glavnih urednikih eSSKJ kot rastočem slovarju realno to pomeni 1.020 točk letnega prirasta točk na SICRIS-u. Pomislimo: do sedaj je bilo v dveh letih objavljenih 611 slovarskih gesel. Da pridemo do 100.000 gesel, bo trajalo približno 300 let. Lahko se tolažimo, da bo v vmesnem času to sodelavcem inštituta vendarle prineslo približno 300.000 znanstvenih točk. Načrt ni slab, za Slovar sopomenk sodobne slovenščine sem denimo sam po istih kriterijih od istih pripisovalcev znanstvenih točk v enkratnem znesku za vsa leta naprej in nazaj dobil 10 točk.
Torej: prve definiramo kot slovarske posestnice, druge kot slovarske pocestnice.
Za to, da se ta bizarnost uredi tako, kot je treba, ni potrebno veliko: ARRS mora nekako priti k sebi in dejansko omogočiti javno razpravo o tem vprašanju, kar bi bilo treba narediti že novembra 2015. Torej bi bilo treba zgolj resno vzeti naš prvotni predlog, ki se je glasil:
- »da ARRS in OSIC kategorij 2.26 in 2.27 ne upoštevata, kriterije za ocenjevanje kategorij 2.26 in 2.27 umakneta ter opravita o tem javno razpravo, ki vključuje vse relevantne ustanove in strokovnjake;
- da v času do konsenzualno sprejetih sprememb pravilnika teh dveh kategorij ne uporabljata pri točkovanju znanstvenih del;
- da ARRS zamenja vodjo OSICH in na čelo postavi osebo, ki bo sposobna izpeljati postopke iz prejšnjih dveh alinej.«
Zadnja alineja je v resnici že izpolnjena, ker je vodja OSICH druga oseba kot v času od 2015-2018. Za vrnitev v neko osnovno normalnost ostane še izpolnitev prvih dveh alinej. Vsekakor pa ARRS prej ali slej mora iznajti tudi način, kako ZRC SAZU gledati pod prste, saj si očitno kar pod njihovim pokrovom znajo urediti lepa posestniška gnezdeca.
Basina (Hvar), avgust 2018