Jezikovne posestnice in jezikovne pocestnice – o lastnicah SSKJ*

* V naslovu uporabljen ženski slovnični spol se nanaša na kateri koli spol.

Me llaman puta también princesa
Me llaman calle sin nobleza
Me llaman calle, calle sufrida
Calle perdida de tanto amar

Me llaman calle, me llaman calle
Calle sufrida, calle tristeza de tanto amar
Me llaman calle, calle más calle

Manu Chao “Me Llaman Calle“, iz filma Princesas (2005)

Vse posestniške ustanove delujejo na podoben način, vsaka pocestniška na svoj način. Recimo, da se s parafrazo Tolstojeve misli lotimo zgodbe o osrednji jezikovni ustanovi, ki naj bi skrbela za slovenščino – Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Ta svojo podobnost ali drugačnost, odvisno od perspektive, kaže na zanimive načine. Tako zanimive, da jih je vredno spremljati celo s sociolingvističnim aparatom in pri tem opazovati muke pri transformaciji tiskane slovenščine 20. stoletja v digitalno slovenščino 21. stoletja. Sledita dve zgodbi z zadnjega obdobja, ki razmeroma dobro kažeta naravo, načrte, strategije, stremljenja in razmišljanja trenutnega vodstva te ustanove, hkrati tudi delovanje sodobnega »petminutnega novinarstva« in celotne postresničnostne družbe. Prva zgodba govori o preprosti zadevi, ki ji navadno rečemo »neuspešna prijava na razpis«. Gre pa takole.

Če se najprej na hitro spomnimo, kakšno je finančno ozadje naše »osrednje« ustanove (na dolgo tule): sistemska plačnika inštituta sta Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport preko Agencije za raziskovanje (letno 0,7-0,8 mil EUR »stabilnih« sredstev iz raziskovalnega in infrastrukturnega programa) in Slovenska akademija znanosti in umetnosti (letno dodatno do 0,2 mil EUR), z občasno dodatno neposredno injekcijo vlade preko SAZU kot izvenproračunskega sistemskega obvoda (nazadnje denimo 2017 – 0,5 mil EUR). Razen s temi »posestniškimi« sredstvi se inštitut financira tudi projektno, »pocestniško« – prijavlja se na razpise, pri čemer mora izpolnjevati razpisne pogoje, izdelati prijavo in čakati na rezultat, tako kot druge ustanove. Razpisi obstajajo za različna sredstva: to so lahko raziskovalni projekti, slovenski (ARRS) ali evropski, razpisi drugih ministrstev, vključno s sredstvi strukturnih skladov, regionalnih skladov itd.

Na splošno naša zgodba govori o tem, da ima posestniški tip ustanove s svojo podobo in delovanjem v okviru pravne države lahko težave, če se v pocestniškem svetu financiranja preveč počuti kot kraljica ceste.

Torej, med razpečevalci javnih sredstev je tudi Ministrstvo za kulturo, ki približno enkrat na leto objavi razpis v zvezi s projekti, povezanimi s slovenskim jezikom. V letu 2017 se je ta razpis imenoval »Javni razpis za (so)financiranje projektov, namenjenih promociji in uveljavljanju slovenskega jezika na področju jezikovnih virov, tehnologij in digitalizacije v letih 2018 in 2019«. Objavljen je bil v septembru 2017, rezultati so bili objavljeni na začetku januarja 2018. Razpisana sredstva so bila razmeroma skromna, vsaj v primerjavi s približno milijonom evrov, kolikor na leto dobi Inštitut za slovenski jezik: najvišji možni znesek na projekt je bil 40.000 EUR za dve leti. Poleg zdaj že standardnega financiranja polnjenja Wikivira je bilo uspešnih pet projektov, dva na Univerzi v Ljubljani in po eden na Univerzi v Mariboru in na Univerzi na Primorskem.

Iz medijskih objav po objavi rezultatov je kmalu postalo jasno, da se je na isti razpis prijavil tudi Inštitut za slovenski jezik, vendar očitno ni dobil dovolj točk glede na kriterije ocenjevanja. Namreč, ko je časopis Delo v istem času objavil rezultat svoje akcije »osebnost leta« – to je za leto 2017 postal Kozma Ahačič, namestnik predstojnika ISJFR in aktiven udeleženec dogodivščin v zvezi z jezikovno politiko zadnjih nekaj letih, ki sem jih opisoval lani – se je ob obeh novicah ZRC SAZU takrat odločil, da bo združil neprijetno s koristnim: razposlal je sporočilo za javnost, v katerem je razglasil, da je inštitut na razpisu POGOREL. Načeloma je to nenavadna praksa, saj se (raziskovalne) ustanove ponavadi ne hvalijo s tem, kako niso uspele napisati dovolj dobre prijave, da bi bila uspešna v primerjavi z drugimi. Da je inštitutski prijavitelj projekta postal zmagovalec časopisne akcije, se je očitno zdelo dovolj, da je mogoče s posestniško logiko obvoziti regularni postopek izbora financiranih projektov ali vsaj na Ministrstvo za kulturo ustvariti pritisk, ki bi prišel prav kdaj kasneje. Poglejmo podrobneje.

Kot je navedeno v prispevku na RTVSLO, je Inštitut na razpisu podal prijavo za 36.177,20 evra, prijavo je komisija ovrednotila z 82 točkami, izbrani projekti so prejeli med 92 in 85 točk. Iz objavljenih poročil v medijih in odziva Ministrstva za kulturo lahko razberemo, kako je potekal javni del dialoga med ZRC SAZU in Ministrstvom:

ZRC SAZU: »Z inštituta so sporočili, da so v projektni dokumentaciji podrobno razložili, kako in s kakšnimi dejanji bi dosegli, da bi portal Fran res postal stalnica na namizju vseh računalnikov v Sloveniji, poleg tega pa so se zavezali, da bodo portal v dveh letih obogatili z dvema jezikovnima priročnikoma – sinonimnim slovarjem slovenskega jezika v digitalni obliki in vezljivostnim slovarjem.«

Ministrstvo: »Ministrstvo za kulturo pa je po njihovih navedbah v zavrnitvi projekta promocije portala Fran med drugim zapisalo, da gre za “kakovostno vlogo z nekoliko premalo poudarjenim načinom sprejemanja povratnih informacij s strani uporabnikov“.«

ZRC SAZU: »Ne da se znebiti vtisa, da gre tu še za enega tistih absurdov, kjer država tišči glavo v pesek, namesto da bi z denarnimi sredstvi priskočila na pomoč pri vzdrževanju, promoviranju in posodabljanju portala, ki je bil že tako in tako postavljen brez njene neposredne pomoči«

Ministrstvo: »Vlada v celoti, ne le ministrstvo za kulturo, delo sodelavk in sodelavcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša zelo ceni in tudi konkretno podpira. To je dokazala maja 2017, ko je SAZU, ustanoviteljici ZRC SAZU, kjer deluje Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, poleg rednih sredstev namenila dodatnih 500.000 evrov, in sicer ravno za program Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda, v okviru katerega Inštitut izdeluje in promovira temeljne jezikovne vire za slovenski jezik.«

ZRC SAZU: »Odgovor ministrstva za kulturo si je mogoče razlagati samo takole: Če delaš več stvari, ki so pomembne in odmevne, si po takem načinu razmišljanja manj zaslužiš uspeh na projektnem razpisu. Način financiranja je žal tak, da se bo naš inštitut naslednje leto spet bojeval s finančnimi težavami. Naša dela so dolgoročna, financiranje pa je vsako leto podobno loteriji.«

Medijski spin, ki je povezal Delovo »osebnost leta« in neuspešno prijavo projekta, je bil sicer izjemno uspešen. Novico in komentarje so objavili tako rekoč vsi mediji, od desne do leve, od Reporterja do Mladine, že naslovi člankov pa kažejo splošno interpretativno tendenco:

  1. Minister Peršak zavrnil idejnega očeta jezikovnega portala Fran dr. Kozmo Ahačiča, Reporter (16. 1. 2018)
  2. Tudi v primeru Fran država gleda stran, Brez finančnih sredstev je ostal tudi jezikovni portal Fran, Mladina (16. 1. 2018)
  3. Tudi spletni slovar Fran brez podpore ministrstva za kulturo, Večer (16. 1. 2018)
  4. Ministrstvo za kulturo zavrnilo projekt promocije jezikovnega portala Fran, Dnevnik (17. 1. 2018)
  5. Opazili smo: Kulturno ministrstvo Franu zavrnilo podporo, Delo (17. 1. 2018)
  6. Fran ostal brez podpore ministrstva, Primorske novice (17. 1. 2018)

Skratka, kot je med drugim razvidno iz argumentacije ministrstva, Peršak seveda ni »zavrnil idejnega očeta Frana«, niti država v primeru »Fran ne gleda stran« itd. Zgodilo se je zgolj to, da so na Inštitutu za slovenski jezik napisali prijavo in jo poslali na javni razpis. Komisija, ki jo je določilo Ministrstvo za kulturo, je pregledala prejete vloge in jih ocenila glede na kriterije, objavljene v razpisni dokumentaciji. Po vnaprej znanih ocenjevalnih kriterijih so bile ocene drugih prijav boljše. Konec zgodbe. Vsaka druga interpretacija pomeni postavljanje sebe v privilegiran posestniški položaj in vseh drugih prijaviteljev v podrejen, pocestniški položaj: »ker smo Fran, ker smo Delova osebnost leta, bi morali avtomatično dobiti na razpisu, dovolj je, da vam pošljemo prijavo, vseeno je, kaj smo napisali«. Edini takratni odziv, ki je podvomil o legitimnosti pritožb ZRC SAZU in Kozme Ahačiča je bil objavljen v pismih bralcev v Mladini, napisala sta ga profesorja jezikoslovja na Univerzi v Novi Gorici Franc Marušič in Rok Žaucer:

»Če bi bralci Dela za osebnost leta izmed nominirancev izbrali recimo pediatra Marka Pokorna, bi morala biti morebitna prijava Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana na kak strokovni razpis Ministrstva za zdravstvo ali pa Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS zato avtomatično izbrana v financiranje pred drugimi prijavljenimi projekti? Se je izbira primerljivih strokovnih projektov kadarkoli vršila preko merjenja popularnosti prijavitelja v splošni javnosti oziroma med novinarji in bralci posameznega časopisa? Bi bilo smiselno kar vse nominirance, pri katerih je to lahko relevantno, nagraditi z avtomatičnim izborom na prvem naslednjem strokovnem razpisu na njihovem področju? Natečaji, kot je Delova osebnost leta, imajo v družbi gotovo svoje mesto; vendar ocenjevanje strokovnih kompetenc, smiselnosti, relevantnosti in izvedljivosti na strokovne razpise prijavljenih projektov res ne more biti stvar časopisnih novinarjev in njihovih bralcev. Tega se verjetno zavedajo tudi v Delovem uredništvu, zato izpade Mladinin poskus izpodbijanja kredibilnosti odločitve strokovne razpisne komisije Ministrstva za kulturo s sklicevanjem na zmago enega od prijaviteljev na natečaju za Delovo osebnost leta precej neresno, ali pa kar navijaško.«

Argument ZRC SAZU, ki daje naši zgodbi pomembno dodatno dimenzijo, pa je bil naslednji: »Še zlasti pa je zaskrbljujoče, da ministrstvo očitno ne ve, kaj je bilo na področju slovenskega jezika že narejenega, recimo Sinonimni slovar slovenskega jezika, za katerega so letos vnovič namenili denar

Kaj se skriva za tem očitnim ZRC-jevskim žuljem? Center za jezikovne vire in tehnologije (CJVT) na Univerzi v Ljubljani je na isti razpis poslal prijavo z naslovom »Slovar sopomenk sodobne slovenščine: Od skupnosti za skupnost«, ki je bila na razpisu celo najbolje ocenjena, vključuje pa predlog popularizacije novega slovarskega vira z imenom Sopomenke. Ta je del dolgoročne strategije CJVT, da vzpostavi povsem odprto dostopno bazo s podatki o slovenščini (podobno kot Wikipedija), ki je sicer opisana v monografiji Slovar sodobne slovenščine: Problemi in rešitve, vključuje pa denimo še Kolokacijski slovar ter v končni fazi in na dolgi rok tudi slovarsko bazo, ki bo povezovala prav vse podatke o sodobni slovenščini. Postopek izdelave Sopomenk je v tem smislu služil tudi kot zgled, kako je mogoče z novimi tehnologijami izdelati slovar iz obstoječih virov (dvojezični slovar, korpus) bistveno hitreje kot s tradicionalnimi metodami, hkrati pa je zadeva še bolj uporabna, če v postopek kasnejše izboljšave vira dodamo možnost upoštevanja mnenja uporabnikov z vključitvijo množičenja. (Če koga zanimajo podrobnosti, je več podatkov na voljo v prispevkih na letošnji konferenci Euralex, ki jo je mimogrede ravno tako organiziral CJVT: predavanje, zbornik.)

Na drugi strani se je ZRC SAZU pri objavi »svojega« Sinonimnega slovarja slovenskega jezika, ki je bil v knjižni obliki izdan leto pred razpisom (2016), držal klasičnega ZRC-jevskega profitnega modela, ki ga uporablja že 15 let, od izdaje Slovenskega pravopisa 2001. Ta model predpostavlja nekaj elementov, ki sicer maksimirajo iztržek vloženih proračunskih sredstev, a le za egoistične potrebe posestniške ustanove, in izgleda takole:

  • Ker je fizično knjigo mogoče prodati za višjo ceno kot karkoli digitalnega, vsebino, ki je sicer že nastala v digitalni obliki, najprej natisnemo in prodamo knjigo. Že obstoječe digitalne oblike za določen čas ne damo nikamor in nikomur.
  • Ko je knjižna naklada prodana in se izčrpajo ponatisi, objavimo delo »v prostem dostopu« na spletu, recimo na portalu Fran.
  • Avtorske pravice »prosto dostopnega« dela zadržimo zase zaradi kasnejše ponovne prodaje istega ali izsiljevanja vključitve v projekte drugih prijaviteljev.
  • Ker deljenje baze na druge načine v temelju suspendira možnost uporabe profitnega modela, nikoli ne omogočimo dostopa pod odprto licenco, npr. Creative Commons.

Kot sem že pojasnjeval v blogu »ZRC SAZU, d.o.o. in  SAZU, d.d.«, je katastrofalna posledica odločitve za profitni model, da nihče drug na svetu ne more uporabljati javno financiranih podatkov o slovenščini, razen če po bizarno perverzni prodajni zgodbi ZRC SAZU kupi SSKJ od angleške Oxford University Press. Povsem enak model je bil uporabljen denimo pri:

  • Slovenskem pravopisu (96 €, knjiga 2001 / brezplačno na spletu od 2010)
  • Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (33 €, knjiga 2012 / brezplačno na spletu od 2014 – glej tudi »nedolžni, a indikativni primeru SNB«)
  • Slovarju slovenskega knjižnega jezika, druga izdaja (189,90 , knjiga 2014 / brezplačno na spletu od 2017 – »radikalni primer druge izdaje SSKJ«)
  • Sinonimnem slovarju slovenskega jezika (89 €, knjiga 2016 / še ni dostopen na spletu)

Glede na povedano v sporočilu za javnost ob pogoreli prijavi ZRC  SAZU (»…bomo portal v dveh letih obogatili z dvema jezikovnima priročnikoma – sinonimnim slovarjem slovenskega jezika v digitalni obliki in vezljivostnim slovarjem«), lahko sklepamo, da je  vsebovala načrt, da »digitalizacijo« sinonimnega slovarja — kot rečeno, ta v digitalni obliki že obstaja, vendar se po profitnem modelu finančno še vedno črpa njegova knjižna oblika — še enkrat »proda« državi, tokrat drugemu ministrstvu (izdelavo slovarja je namreč plačalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, če ocenimo čez palec: v 15 letih približno 2 milijona evrov). Namesto da bi bil slovar dostopen na spletu od prvega trenutka, ko je bil objavljen, in bi bila vsem uporabnikom hkrati dostopna tudi slovarska baza – kar bi predpostavljal neprofitni, javni model – bi v okviru predlaganega projekta z njim »obogatili portal Fran« za novih nekaj manj kot 40.000 EUR. Rahlo bizaren del argumenta ZRC je vključitev vezljivostnega slovarja v paket. Ta slovar je namreč že dolga leta dostopen na portalu Termania in bi ga bilo treba na Fran zgolj prestaviti, kar verjetno vzame kakšen dan dela. Če vzame več, je nekaj narobe bodisi z organizacijo dela na inštitutu ali s tehnologijo portala Fran.

Podrobnosti inštitutskega predloga sicer niso javno znane, morda je na vsem skupaj kaj več, vendar teh podrobnosti na ZRC SAZU nikoli niso predstavili. Povedali so v glavnem le to, da so jezikovni posestniki in da je minister »zavrnil Delovo osebnost leta« in »očeta Frana«. Novinarji pa so v skladu s petimi minutami, ki jih imajo na voljo za preverjanje česarkoli, planili za nastavljenim zajcem.

Dva slovarja, okrog katerih se vrti ta del zgodbe – Sinonimni slovar slovenskega jezika (ZRC SAZU) in Slovar sopomenk sodobne slovenščine (CJVT UL) – na nek način simbolizirata dva modela, načina razmišljanja in načrtovanja, kako ravnati s slovenščino. Prvi je profiten, zaprt, egoističen, drugi neprofiten, javen, odprt. Če si je ministrstvo za kulturo zaradi Sopomenk prislužilo očitek nepoznavanja področja, se ta očitek pravzaprav ob upoštevanju razlike med modeloma odbije naravnost nazaj: prav ZRC SAZU je tisti, ki ne ve, kaj se na področju leksikografije dejansko dogaja in kaj slovenščina v resnici rabi – slovarsko bazo, dostopno vsem pod odprto licenco, ki jo lahko zaradi odprtega načina dostopa uporablja in nadgrajuje kdorkoli. Tako kot so denimo dostopne Sopomenke na spletnem portalu in v repozitoriju CLARIN pod odprto licenco. Če nove tehnologije omogočajo, da namesto v petnajstih letih podobna baza lahko nastane približno v letu dni za drobec drobca denarja, vloženega v nedostopni, knjižni slovar, je to lahko tragično, komično, tragikomično ali karkoli si kdo misli, vsekakor pa ne pomeni, da kdo ne pozna področja, ravno obratno.

Januarska silna pritožba ZRC SAZU nad Ministrstvom za kulturo in dobrohotno novinarsko nudenje rame za jokanje nas vodi nazaj do povezanega dela zgodbe, ki se je odvijal nekje v sredini leta 2017 in se dotika ZRC-jevskega smelega podjetništva in dostopnosti slovarskih baz. Marca 2017 je namreč vlada Republike Slovenije sklenila, da bo ustanovila Svet za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij, ki naj bi »obravnaval in potrjeval strateške usmeritve na področju razvoja jezikovnih virov in tehnologij v državni upravi, skrbel za prepoznavanje potreb na omenjenem področju ter dajal predloge in pobude v zvezi z nadaljnjim načrtovanjem razvoja jezikovnih virov in tehnologij.« Znotraj »strokovnega dela« sveta smo bili v njem jaz, Kozma Ahačič (še ne Delova osebnost leta) in Marko Robnik Šikonja.

Delo tega sveta je bilo bolj ali manj javno, saj so na voljo zapisniki vseh štirih sej, poročila in sklepi vlade. Med drugim naj bi člani sveta ugotovili stanje na tem področju ter »k popisu in odpiranju jezikovnih virov pozvali tudi druge relevantne slovenske institucije ter evidentirali prioritetne projekte, ki so nujno potrebni za razvoj slovenščine v digitalnem okolju«. Že konec marca 2017 je ZRC SAZU kar hitro reagiral na ustanovitev tega telesa, sklical je novinarsko konferenco in napovedal »odpiranje slovarskih baz«. Kot je bilo o tem poročano v prispevku na RTVSLO:

»S tem želijo jezikovnim tehnologom omogočiti, da slovarske baze obdelajo s svojimi programi in izboljšajo na primer Googlov prevajalnik. Tako so naredili prvi korak k celovitejši digitalizaciji slovenskega jezika skladno z dogovorom, ki so ga sprejeli udeleženci razprave o jezikovnih virih in tehnologijah pod pokroviteljstvom ministrstva za kulturo.«

V istem prispevku je predstojnik Inštituta za slovenski jezik opozoril na problem dostopnosti SSKJ:

»Na inštitutu načrtujejo odpiranje še več drugih virov, med njimi je Slovar slovenskega knjižnega jezika, za katere pa morajo pridobiti soglasja lastnikov materialnih avtorskih pravic oziroma njihovih dedičev. “To pa je vedno težava. Poglejte npr. Enciklopedijo Slovenije: država jo je financirala leta in leta, a ne bo nikoli druge izdaje, ker ne morejo pridobiti soglasja vseh avtorjev. Upam, da pri nas ne bo tako črno,” je pojasnil predstojnik inštituta.«

Precej zanimiv je bil potem razmeroma dolg namizni tenis, ki je sledil tej napovedi in se je v okviru Sveta za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij odvijal v glavnem med ministrom Koprivnikarjem in direktorjem ZRC SAZU. Začelo se je obetavno – ZRC SAZU je v dopisu s 16. junija 2017 članom sveta napovedal, da bo na repozitorij CLARIN.SI naložil šestnajst slovarskih in drugih baz, ki naj bi bile dostopne pod licenco Creative Commons. Med temi naj bi bila od štirih zgoraj naštetih tudi Slovar novejšega besedja in Slovenski pravopis, prvi pod licenco CC BY, drugi pod CC BY-NC (nekomercialno). Glede dostopnosti SSKJ je bilo v tem prvem dopisu ZRC SAZU rečeno:

»ZRC SAZU ne razpolaga z ustreznimi avtorskimi pravicami za omogočanje odprtega dostopa do SSKJ, zato Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovarja slovenskega knjižnega jezika2 ne bomo mogli uvrstiti na repozitorij Clarin.si. Lastniki avtorskih pravic, s katerimi imamo sklenjen sporazum o avtorstvu Slovarja slovenskega knjižnega jezika in iz njega izhajajočih avtorskih pravic, niso pripravljeni skleniti sporazuma, ki bi omogočal prenos na repozitorij Clarin.si.«

Črne slutnje predstojnika inštituta v prispevku na RTVSLO z marca 2017 so se torej uresničile: ZRC SAZU bi dal, a avtorji ne dajo. Kljub vsemu člani sveta zgolj s tem dokaj splošnim odgovorom nekako nismo bili povsem zadovoljni, zato v zapisniku druge seje (20. junija 2017) piše:

»Člani sveta so ugotovili, da Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša odpira vire, kar je v skladu s prizadevanji Vlade RS, vendar zaprta ostaja baza SSKJ, ki je pomemben gradnik razvoja jezikovnih tehnologij. /…/ ZRC SAZU pripravi izhodiščni predlog pogojev, pod katerimi bo zagotovil dostop do SSKJ

Temu je 22. avgusta 2017 sledil odgovor ZRC SAZU, ki so ga podpisali namestnik predstojnika inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič, predstojnik inštituta dr. Marko Snoj in direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar. V dopisu so povedali naslednje:

»Po ponovni podrobni proučitvi vseh okoliščin ugotavljamo, da po veljavni zakonodaji ZRC SAZU baze SSKJ ne more dati v odprt dostop. Uporabo baze lahko, ne da bi kršili veljavno zakonodajo, omogočimo samo v okviru sodelovanja na posameznem projektu na podlagi sklenjene pogodbe oziroma dogovora o sodelovanju. O vseh drugih možnostih dostopa do SSKJ je mogoče zgolj direkten dogovor z nosilci avtorskih pravic. Njihova pooblaščena zastopnica je dr. Marjeta Humar.«

Torej: kot je že prej opozoril predstojnik Inštituta, ta ni lastnik avtorskih pravic SSKJ, je pa z realnimi nosilci avtorskih pravic zmenjen, da lahko s SSKJ počne, kar želi, recimo to, da bazo proda založbi Oxford University Press, ki jo potem prodaja naprej, med drugim tudi nazaj nam. To je torej sprejemljivo. Bazo, katere izdelavo smo plačevali mi, naši starši in naši stari starši. Glede na zgornji odgovor ZRC SAZU je potem minister Peršak povabil predstavnico lastnikov avtorskih pravic na naslednjo sejo, da bi razložila, kaj bi se dalo narediti glede dostopnosti baze SSKJ. Marjeta Humar, predstavnica lastnikov avtorskih pravic je v nadaljevanju te sage oktobra 2017 v svojem odgovoru razložila, da je pooblaščena zgolj za to, da se dogovarja z ZRC SAZU, nima pa pooblastila, da omogoči dostopnost SSKJ vsem. Poleg tega je dodala:

»Glede na delo in trud, ki smo ga več desetletij vlagali avtorji, se mi zdi edino primerno, da se ohranita koncept in duh prvotne zasnove SSKJ, zato nasprotujem kakršnikoli predelavi, pri kateri avtorji ne moremo dejavno vplivati na kakovost. Vsakršno razvrednotenje SSKJ z znanstvenega in človeškega stališča je zame osebno in za soavtorje nedopustno.«

Še enkrat, vsi skupaj moramo vendarle razumeti naslednje: mi, predvsem pa naši starši in stari starši, s(m)o te iste ljudi plačevali leta in leta, da so za nas vse izdelali prvo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Dobivali so plačo, dobivali so avtorske honorarje pri številnih izdajah SSKJ v knjigi. Zdaj nam oni in njihovi dediči skupaj z ZRC SAZU pravijo: ne, baze ne damo, ker se bojimo, da bi kdo kaj vzel iz nje ali predelal, ne da bi nas vprašal. Primer brutalnega egoizma, težko predstavljivo pravzaprav. Prodajno usmerjeni avtorji so namreč vpliv na kakovost že zdavnaj opustili, ko so dopustili, da inštitut v drugi izdaji kar sam »pokvari« originalni SSKJ, kot je razvidno iz moje podrobne analize sprememb med prvo in drugo izdajo slovarja in so lepo razložili vsebinsko usmerjeni avtorji prve izdaje: »S populistično naravnano promocijo se učinkovito prikriva, da je druga izdaja SSKJ kot leksikografsko delo prav toliko zastarela kot prvotni SSKJ, za katerega se je že dolgo časa skoraj vsak Slovenec čutil dolžnega tožiti, kako je zastarel. V medijskih odzivih ob izidu SSKJ-2 se navaja, da se SSKJ-2 dobro prodaja. Verjetno je v tem dejstvu treba razbrati stališče prenoviteljev: Čemu bi si prizadevali za slovaropisno strokovnost (in se iz strokovnih ozirov odpovedali prenovitvenemu poslu, ki je s slovaropisnega stališča vprašljiv in v rezultatu jezikovnokulturno zavajajoč), če pod okriljem avtoritete najvišje znanstvene ustanove, varni pred posledicami morebitne strokovne kritike, zlahka prodajajo kar koli, tudi zastareli slovar s slovesom novega.«

Je pa lažje mogoče razumeti prodajni del avtorjev, če se spomnimo, kaj pravi ZRC SAZU v svojem dopisu: »Uporabo baze lahko, ne da bi kršili veljavno zakonodajo, omogočimo samo v okviru sodelovanja na posameznem projektu Kar z drugimi besedami pomeni: prvič, brez težav nam kdorkoli kadarkoli lahko plača za uporabo baze, na primer Oxford University Press. In drugič, lahko nas tudi vzame kot partnerja v projekt in če nam dodeli del finančne pogače, mu bomo dovolili uporabo baze. To je pač ultimativno jezikovno posestništvo: kot prodajalci in lastniki vam »dajemo ponudbo, ki je ne morete zavrniti.«

Oktobra 2017 je potem prišlo še do zadnje izmenjave med Svetom in ZRC SAZU. Odgovor zadnjega se splača navesti v malo bolj obsežni obliki:

»Kot javni raziskovalni zavod nesporno podpiramo odprti dostop do raziskovalnih podatkov in ga, kolikor je le mogoče, tudi zagotavljamo, vendar se je treba ob tem zavedati, da njihovo razširjanje ovirajo različne omejitve. V konkretnem primeru avtorske pravice, ki jim zakon daje posebno pravno varstvo.

V vašem dopisu predlagate, da bi osnovo za definiranje vnaprej znanih pogojev uporabe za vse lahko črpali iz pogodb, ki jih je ZRC SAZU sklenil z založbo Oxford University Press in Cankarjevo založbo (in ne Mladinsko knjigo, kot ste pomotoma navedli). V zvezi s tem pojasnjujemo, da je pri navedenih pravnih poslih prišlo do odplačnega prenosa materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo, s katerim so se avtorji strinjali. Ker odprti dostop pomeni brezplačen dostop do objavljenih podatkov, pogodb, ki so bile sklenjene z namenom odplačnega prenosa materialnih avtorskih pravic, ne moremo uporabiti kot vzorčni primer za oblikovanje pravil, ki bi omogočila uporabo podatkov vsem pod enakimi pogoji. Za ta namen bi ZRC SAZU moral razpolagati s pravico do neodplačnega prenosa materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo, vendar glede na sklenjene pogodbe z avtorji SSKJ te pravice nima.

Skladno z navedenim ZRC SAZU ne more zagotoviti odprtega dostopa do SSKJ, saj razpolaga izključno s pravico do odplačnega prenosa materialnih avtorskih pravic na tretje osebe, pod pogoji, določenimi v pogodbi z avtorji SSKJ, kakršnokoli ravnanje v nasprotju z navedenim pa bi pomenilo kršitev dogovora z avtorji. Vse navedene omejitve veljajo tudi za primer partnerskega sodelovanja.«

Kot prvo – človek bi upal, da ZRC SAZU ob tem, s kako pomembnimi viri žonglira, vsaj ve, komu jih prodaja. Cankarjeve založbe kot pravne osebe namreč že leta ni več, ime uporablja podjetje Mladinska knjiga založba d. d. zgolj še kot blagovno znamko. Kot drugo, cela ideja je tu jasno in glasno razložena: dokler ZRC bazo prodaja (»odplačni prenos materialnih pravic«) na kakršenkoli način, je glede na dogovor z avtorji vse okej. Če jo komurkoli da zastonj (»neodplačni prenos materialnih avtorskih pravic«), bi dogovor z avtorji kršili, kar potem ZRC SAZU v povratni zanki prikladno omogoča, da lahko bazo prodaja še naprej. Zgledna simbioza torej, ki zagotavlja, da prodajalci SSKJ lahko ostanejo prodajalci in lastniki ostanejo lastniki. Vsi ostali uporabniki pa z dolgimi nosovi in ljudskim pregovorom: »Ko ne veš, za kaj gre, gre za denar« ali bolje, gre za »odplačni prenos materialnih avtorskih pravic«.

No, proti koncu leta 2017 je skupaj s Cerarjevo vlado začel usihati tudi entuziazem političnega dela Sveta za spremljanje razvoja jezikovnih virov in tehnologij glede SSKJ-jevske zgodbe, sorazmerno s tem se je zmanjševalo tudi navdušenje ZRC SAZU nad odpiranjem jezikovnih virov. Po polnjenju repozitorija CLARIN s prodajno manj pomembnimi jezikovnimi viri, je Inštitut po uspešni jesenski obrambi možnosti nadaljnje prodaje SSKJ dovolj časa zadrževal tudi objavo baze Slovenskega pravopisa, da ga kljub obljubi iz junija 2017 do danes še vedno ni v repozitoriju. Po žrtvovanju nekaj kmetov so torej trije ključni ZRC-jevski prodajni artikli ostali »na varnem«: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Slovenski pravopis in Sinonimni slovar slovenskega jezika.

Ne bo nas čudilo, da za razliko od »zavrnitve očeta Frana« in poveličevanje neuspešnosti prijave ZRC na razpisu ZRC-jevske posestniške mahinacije, ki so za medije nerazumljive in dolgočasne, niso našle mesta v slovenskem medijskem svetu. Edini kolikor toliko realen povzetek je bil objavljen marca 2018 v časniku Dnevnik, brez večjega odmeva. Zapomniti si velja nekaj poudarkov iz prispevka:

»Vendar je SSKJ, četudi je državni projekt, že ves čas “zasebna last” avtorjev in njihovih dedičev. Ti pa preprečujejo, da bi bil SSKJ odprto dostopen za digitalno obdelavo.«

»Kdor ga hoče znanstveno obdelovati, mora z avtorji in z ZRC SAZU, ki je delodajalec avtorjev, skleniti poseben sporazum o sodelovanju ali pa podatke odkupiti.«

»Med avtorji in ZRC SAZU sta bila pozneje sklenjena tudi sporazuma, po katerih je bilo upravljanje s pravicami (v določeni meri) preneseno na ZRC SAZU. Tako je denimo ZRC SAZU dobil dovoljenje, da SSKJ proda založbama Mladinska knjiga in britanski Oxford University Press. Mladinska knjiga je tiskala knjige SSKJ, ki jih imamo doma, britanska založba pa SSKJ trži v mednarodnem prostoru. »Denarno nadomestilo za to predajo (britanski založbi, op. p.) je v vseh letih skupaj znašalo 37.500 evrov,« so pojasnili v ZRC SAZU.«

»ZRC SAZU lahko po dogovoru z avtorji – ki imajo, kot rečeno, vedno zadnjo besedo – da bazo SSKJ v uporabo drugim znanstvenikom brezplačno kvečjemu pod pogojem, da tudi sam sodeluje v raziskovalnem projektu. S tem naj bi ZRC SAZU zagotovil nadzor nad tem, da baza ne bo napačno uporabljena ali »razvrednotena«. Predstavnica avtorjev Marjeta Humar, ki je SSKJ soustvarjala že sredi sedemdesetih let 20. stoletja, je ministra Peršaka v imenu avtorjev obvestila, da razvrednotenja (ki naj bi ga povzročil povsem odprti dostop) ne bo dopustila.

ZRC SAZU njo in avtorje pri tem podpira. »Zavedamo se, da je Slovenija z nekaj več kot dvema milijonoma govorcev slovenščine premajhna za ekskluzivizem, zato z odprtimi rokami sprejemamo vse ponudbe in vabila za sodelovanje pri razvijanju in nadgradnji naših baz. Edini pogoj je, da sme ZRC SAZU pri tem sodelovati,« pravijo v ZRC SAZU.«

»Na ministrstvu za kulturo ter na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport s tem niso zadovoljni. Vendar, kot kaže, za zdaj proti avtorskopravnima zakonoma iz leta 1968 in 1978 ne more (ali ne upa) nihče nič storiti. »Minister za kulturo je v zvezi z dostopom do baze SSKJ izčrpal vse možnosti,« so sporočili iz Peršakovega kabineta.«

Voilà, in dvignemo roke. Si predstavljate državo, ministrstva in druge organe, da rečejo: okej, te naše lastne ustanove, za katere vsako leto dajemo več kot milijon evrov, nas glede dostopa do tega, kar smo plačali, pač izsiljujejo, ampak žal jim nič ne moremo. No, meni takoj pride na pamet nekaj idej.

In s tem prehajamo še na zadnji del zgodbice o neuspešni prijavi ZRC SAZU na razpis Ministrstva za kulturo, ki je hkrati tudi nekakšen ultimativni indikator odklopljenosti (ZRC) SAZU od realnega sveta jezikovnih »pocestnic«. In moram reči, da – kolikor človek po vseh izkušnjah vedno lahko pričakuje naslednjo bizarnost – je SAZU še vedno v kondiciji, da zna presenetiti s še večjo. Zgodba pa gre takole. Aprila 2018 se je na spletnih straneh SAZU nenadoma pojavila nova podstran povsem nove komisije SAZU z zvenečim imenom »Komisija za slovenski jezik v javnosti«. Po vseh kolobocijah ob revitalizaciji  Pravopisne komisije, kar opisujem v Pilotu in Smokvicah, ime nove SAZU-jevske komisije, povezane s slovenščino, v ušesih nas starejših odzvanja kot Jezikovno razsodišče iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ki je bilo takrat v mojih mladih očeh razmeroma cenjeno telo. Recimo torej, da ta nova komisija po svetlem preteklem zgledu v sedanjem času želi biti nekakšna moralna instanca, ki z akademsko avtoriteto in nevpletenostjo v vsakdanje (finančne) tegobe (ZRC SAZU) deli modre misli o slovenščini. Uradna razlaga pravi, da je »področje dela Komisije obravnava vprašanj, povezanih z rabo slovenskega jezika v različnih javnostih v zvezi z izvajanjem nalog po zakonu, ki ureja delovanje Slovenske akademije znanosti in umetnosti.«

Prva, tako rekoč konstitutivna objava tega novega telesa pa ni bila o ničemer drugem kot o — neuspešni prijavi ZRC SAZU na razpis Ministrstva za kulturo, z naslovom »Javni denar javnemu jezikovnemu portalu Fran«. Besedilo objave zveni več kot veličastno, saj prihaja od samega Prešernovega nagrajenca, pesnika, akademika in predsednika nove Komisije za slovenski jezik v javnosti Borisa A. Novaka. Akademik Novak se je potrudil in spisal celo pesnitev, ki pa je žal le zaporedje lepo zvenečih besed in nič več. Med tem, kar govori, in realnostjo zeva globoko in temno brezno pesniške svobode.

SAZU-jevska čudaštva, značilna vsaj za tisto delovanje, ki je povezano s slovenščino, so se začela takoj po objavi. Obstajata namreč dve verziji iste izjave, obe z datumom 9. aprila 2018. Pod tisto, ki je še vedno objavljena na spletu, je podpisan samo predsednik komisije, pred tem je bila objavljena prva verzija, na kateri so bili navedeni vsi člani komisije. Očitno je torej predsednik komisije prehitel samega sebe z objavo in potem ostal osamljen pri bičanju Ministrstva za kulturo in vlade RS.

A pojdimo od začetka.

Članstvo tega novega telesa, ki bo delilo nasvete o slovenščini, nakazuje, da je po vsej verjetnosti vsak akademski razred SAZU prispeval po enega člana, z dodatkom dveh iz nedavnega prirasta razreda za filološke in literarne vede: akad. Ivan Bratko (matematične, fizikalne, kemijske in tehniške vede), akad. Matija Gogala (naravoslovne vede), akad. Milček Komelj (umetnosti), akad. Marjan Kordaš (medicinske vede), akad.  Jože Mencinger (zgodovinske in družbene vede), izr. član prof. dr.  Marko Jesenšek (filološke in literarne vede), izr. član prof. dr.  Marko Snoj (filološke in literarne vede), doc. dr. Nataša Gliha Komac in prof. dr. Dean Komel.

Če edina članica komisije, sicer zaposlena kot raziskovalka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša na ZRC SAZU, precej očitno figurira kot »tajnica« moške komisije, na videz malce v zraku obvisi Dean Komel, ki poleg nje edini ni član akademije. Je pa med drugim vodja raziskovalnega programa zasebnega zavoda »Inštitut Nove revije« (INR), z naslovom »Humanistika in smisel humanosti v vidikih zgodovinskosti in sodobnosti«. Če vemo, da se je ta inštitut precej angažiral pri akciji dveh novopečenih članov akademskega zbora iz filološkega razreda SAZU Marka Snoja in Marka Jesenška v zvezi s »Predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu« in položajem učnega jezika v visokošolskih programih, ko je postavil sicer zgledno urejeno spletno stran Zagovor slovenščine, lahko tudi predpostavimo, da si je inštitut in program s tem angažmajem prislužil članstvo v visokem telesu. Iz obeh »neakademskih« imenovanj navsezadnje lahko sklepamo, na čigavem zelniku je zrasla ideja o novi komisiji.

Torej, potem ko smo celo leto gledali spretno izogibanje ZRC-ja temu, da bi dejansko odprl svoje ključne tri jezikovne vire, potem ko je v istem letu postalo jasno, da je vlada RS brez razpisa ali česarkoli ZRC-ju enostavno dodelila pol milijona evrov preko SAZU-jevskega obvoda, potem ko je isti ZRC SAZU pokazal svojo neverjetno finančno nenasitnost s tem, da se je z medijskim spinom šel prerekat in kazat mišice pri normalnem letnem razpisu Ministrstva za kulturo za manj kot desetino tega, kar jim je bilo zaradi posestniškega statusa – za razliko od vseh ostalih pocestniških ustanov – enostavno podarjeno, se mi je zazdelo, da bi bilo mogoče dobro zgoraj naštete akademike razsvetliti, da vse skupaj ni tako preprosto, kot se zdi. Tako sem v zvezi z izjavo o Franu napisal protest in ga poslal vsem članom nove komisije. Kar sem dobil nazaj od našega vrlega pesnika verjetno sega vsaj do praga, če ne čez prag kaznive razžalitve, vsekakor pa je vredno javne objave. V njem odzvanjajo vse že znane tematike iz bloga, ki SAZU dajejo ime. Očitno lahko enako svobodno pesniško prakso od te komisije pričakujemo tudi v prihodnje, saj so se člani povsem upravičeno sprli tudi ob naslednji pesnitvi predsednika komisije o rabi ženskih oblik »Moč jezika in jezik moči: o rabi ženskih jezikovnih oblik«. Škoda časa in denarja za tako komisijo, najbolje bi bilo, če bi jo SAZU enostavno ukinil.

Če se povsem za konec iz pesniškega vrnemo v realni svet: kaj torej storiti glede treh prodajnih artiklov ZRC SAZU, ki jih slovenščina vendarle rabi? Možnosti je več.

Pri Slovenskem pravopisu in Sinonimnem slovarju slovenskega jezika je problem manjši. Glede na to, da je inštitut lastnik avtorskih pravic pri obeh in se je že zavezal, da bo pravopis dostopen pod licenco CC BY-NC, je bazo pravopisa treba enostavno dati na repozitorij CLARIN, kdorkoli že bo to naredil. Upajmo, da bo ZRC čim prej prišel do tega sam. Potreba po bazi sinonimnega slovarja ni več tako bistvena, saj je na voljo odprta baza Sopomenk, ki se bo še izboljševala. Največji problem je SSKJ in njegovi posestniško navdahnjeni lastniki avtorskih pravic. Ker bo ZRC SAZU verjetno še naprej deloval po profitnem modelu, bi bilo verjetno smiselno sklicati vse lastnike in njihove dediče ter jim enostavno razložiti, za kaj točno pri vsem skupaj gre. In to, da jim nihče nič noče, da pa pač vsi skupaj moramo imeti dostop do te baze pod jasno definiranimi pogoji, ki so enaki za vse. In jih obenem vprašati, če dejansko vsi podpirajo to, kar z bazo počne ZRC SAZU. Treba je pač razumeti, da se stvari spreminjajo in da je v danem času nekatere stvari treba narediti zato, ker se to enostavno spodobi. Še posebej pa v primeru, ko se kot lastnik SSKJ zavedaš, da si v resnici izkoristil socialistični avtorski zakon, da bi v kapitalizmu prodajal, kar ti je finančno omogočilo socialistično delovno ljudstvo.

Goveđari (Mljet), julij 2018