Interesna skupina, omenjena v točki 4
»Sicer pa sva to noč videla njegov obraz.«
»Čigav obraz?« sem osuplo vprašal.
»Jorgejev, pravim. /…/ Antikrist se lahko rodi iz same vere, iz pretirane ljubezni do Boga in resnice, kot se heretik rodi iz svetnika in obsedenec iz jasnovidca. /…/ Jorge je opravil hudičevo delo, ker je na tako opolzek način ljubil svojo resnico, da si je upal storiti karkoli, da bi uničil laž.«Umberto Eco, Ime rože (Mladinska knjiga, 1985 , str. 527)
Serijo zapisov o dolgem in mučnem procesu opremljanja slovenščine za normalno preživetje v 21. stoletju začenjam z detajlom iz Izjave razpravljavcev in udeležencev prvega srečanja Kulturnega foruma stranke SDS, ki je potekal pred tremi leti in pol, 11. maja 2014. Takrat so v skupni izjavi razpravljalci dr. Kozma Ahačič, dr. Marko Jesenšek, dr. Janez Dular in Marta Kocjan Barle identificirali potencialno zločesto »interesno skupino, omenjeno v točki 4«. Izjava se dotika več nevralgičnih točk, ki jih bomo srečevali v nadaljevanju mojih zapiskov, glavne teme izjave pa so proces sprejemanja Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 in izdelava novega slovarja slovenskega jezika. Omenjeni dogodek se mi zdi primeren za povratek na opis težav s slovenščino, kakor jih vidim sam in sem jih v javnih zapiskih zapustil septembra 2014 v blogu »ZRC SAZU d.o.o. in SAZU d.d.« Serija zapisov, ki jo začenjam, je osebni pogled kronista, ki je bil soudeležen v opisanih dogodkih in želi marsikdaj težko razumljivo dogajanje reflektirati s širše perspektive, tako za sebe kot za druge, da pač nekje ostane »na papirju«.
»Interesna skupina« se mi zdi posrečeno izhodišče za opis protagonistov, saj zbuja primerne asociacije, vključno z dovolj krutim dejstvom, da izjavljalec, ko nekoga opredeli kot interesno skupino, sebe zaradi negativne konotacije navadno izvzame iz te kategorije, čeprav ga isti akt ponavadi hkrati konstituira kot nasprotno interesno skupino. Pojem interesne skupine ima še nekaj koristnih lastnosti – jasno denimo pove, da neko skupino drži skupaj predvsem specifičen interes, navadno sicer dvomljive moralne vrednosti, problem pa je, da – če ne gre ravno za preprost barabinski posel – interes a priori nima vnaprejšnje pozitivne ali negativne vrednosti. O njegovi legitimnosti, smiselnosti ali zločestosti post festum odloča – recimo temu – »zgodovina«. Nadaljnja primerna lastnost pojma je namig na raznolikost in pragmatično naravo skupine: ker imajo specifičen interes nekaj doseči, se različni ljudje, ki morda niso kompatibilni med seboj, nimajo enakih mnenj in podobno, poenotijo glede ciljev svojega skupnega delovanja. To tudi pomeni, da interesne skupine lahko bodisi hitro razpadejo, če je cilj izpolnjen in se protagonisti lahko v miru posvetijo medsebojnim razlikam, potlačenim zaradi trenutnega skupnega interesa, ali pa vztrajajo desetletja ali stoletja, če so si zagotovile okvir, ki zaradi pragmatičnih koristi omogoča trajno generiranje skupnega interesa. V zadnjem primeru se pogosto zgodi, da na koncu ostane zgolj institucionalno okostje brez že zdavnaj pozabljenega vsebinskega smisla.
Če sežemo v čas pred omenjenim majem 2014, pri protagonistih zlahka identificiramo dva glavna idejna tokova, ki ju lahko prevedemo v dve interesni skupini: omenjeni štirje predavatelji so bili v procesu sprejemanja Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 še kako udeleženi v interesni skupini, nasprotni tej, »omenjeni v točki 4«. Za bralce, ki imajo čas in voljo, je dogajanje okrog sprejemanja Resolucije na 1.300 straneh poglobljeno dokumentirano in opisano v doktoratu Krištofa Savskega in v njegovih kasnejših publikacijah. Ker moj zapis ni znanstvena publikacija, temveč osebna refleksija, ki želi bralca – upam, da skozi solze in smeh – popeljati po meandrih slovenske jezikovne politike, bomo obe skupini zaradi lažjega referenciranja poimenovali.
Skupino, ki je predavala na forumu SDS, bomo poimenovali »supremacisti«, skupino, omenjeno v njihovi točki 4, pa »digitalci«. Ali v bolj nevtralni varianti supremacistična in digitalna skupina. Tako kot vsa poimenovanja tudi to ne more zajeti vse idejne kompleksnosti, nekako pa opredeljuje jedro »interesa« obeh sicer notranje raznorodnih skupin. Skupni interes supremacistične skupine, ki gravitira okrog Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU, je predvsem ohranjanje tradicionalnih vrednot, institucionalne pozicije in družbene vloge Inštituta ter institucionalni nadzor nad prestižno, »knjižno« verzijo slovenščine. Na ideološki ravni je za razumevanje delovanja te skupine ključno, da njeni pripadniki v osnovi menijo, da »nek red mora biti«, verjamejo v trdo jezikovno družbeno hierarhijo, kjer je v Sloveniji na vrhu prehranjevalne verige Inštitut za slovenski jezik oz. SAZU kot ustanova, ki jo govorci in govorke slovenščine moramo spraševati, »kaj je prav in kaj narobe«. Na tem Inštitut načeloma tudi utemeljuje svojo bit in bivanje v odnosu do obeh plačnikov, slovenske vlade in SAZU, v obliki približno 600.000 EUR letne glavnice od prvega in okrog 200.000 EUR dodatka od drugega, z občasnimi obsežnejšimi finančnimi injekcijami. Kot bomo videli kasneje, je na formalni ravni supremacijska vloga inštituta oz. SAZU zgolj mit, ki ga ne vzdržuje nič drugega kot stabilno financiranje in občasno skupinsko družbeno zaklinjanje, iz česar izhaja nekaj tragikomičnih situacij, ki jih bomo spremljali v nadaljevanju.
Na drugi strani digitalci v osnovi menijo, da mitološka osrednja ustanova že dvajset in več let ne opravlja svoje samopripisane družbene vloge, ker je enostavno zgrešila ali zavestno prezrla temeljne spremembe tako v širšem družbenem okviru, ki ga že vsaj dvajset let opredeljuje intenzivna digitalizacija jezikov, kot tudi ožje znotraj jezikoslovja z mučno počasnim sprejemanjem sodobnih empiričnih (računalniških oz. jezikoslovnih) metod ter na drugi strani eksplicitno stavo na historicizem in preskriptivizem. Ne glede na to, ali je bila odločitev supremacistov nezavedna ali zavestna, je po mnenju digitalcev zaostanek slovenščine na tem področju povzročil in še vedno povzroča neposredno družbeno škodo. Iz prepričanja, da je digitalni zaostanek nujno treba zmanjšati, izhaja tudi velik del »skupnega interesa« te skupine. Druga pomembna točka digitalcev, ki je verjetno manj skupna, je pa vendarle indikativna, je v jedru drugačen, bistveno bolj inkluziven odnos do jezikovne standardizacije in nepristajanje na trdo jezikovno družbeno hierarhijo z vrhovnim nedotakljivim in samozadostnim institucionaliziranim odločevalcem. V tem smislu se – paradoksalno – v novih okoliščinah 21. stoletja dojemajo bolj kot nadaljevalci deskriptivistične tradicije prve izdaje SSKJ, ki jo supremacisti v veliki meri opuščajo in nadomeščajo z jezikovnim trdorokaštvom, ki ga v teh prostorih poznamo tudi pod imenom jezikovni purizem. Kako se to konkretno kaže, bomo videli v nadaljevanju.
Na drugi strani je osnovna ideološka pozicija digitalca jezikovna inkluzivnost, saj mora nediskriminirano razumeti, upoštevati, opisati in podpirati sodobno slovenščino v vseh njenih barvah, vonjih in okusih, ne zgolj njenih prestižnih verzij, ki so po supremacistični interpretaciji omejene na nekaj oblik: »knjižni jezik«, čim bolj čista narečja (od tod obsedenost z mitičnim »zadnjim živečim govorcem« tega in tega narečja) in prestižnimi historičnimi oblikami, kot je protestantska slovenščina 16. stoletja. Digitalci torej sprejemajo kreativno kaotičnost jezikovne realnosti, pri kateri so meje med različnimi jezikovnimi rabami v različnih komunikacijskih okoliščinah vse prej kot jasne, njihov osnovni standardizacijski refleks je neavtoritarnost. Institucionalno so digitalci razpršeni po univerzah, inštitutih, zavodih in še kje, kar tudi pomeni, da nimajo stabilnega institucionaliziranega financiranja ali centralne točke, kakršno predstavlja Inštitut za slovenski jezik. Jasno je, da se identificiram predvsem z digitalcem kot prototipičnim predstavnikom omenjene skupine, iz lastne izkušnje pa bi poudaril še eno njegovo lastnost, ki ni takoj razvidna: trpi namreč za težjo obliko kasandrinega kompleksa. Stari Grki, ki so bili mojstri za opis družbenih prototipov, so mednje všteli prekletstvo Kasandre, ki je znala napovedati prihodnost, hkrati pa je bila obsojena na to, da njenim napovedim nihče ne verjame. V tem smislu je najbrž večina v tej raznoliki digitalni skupini v nekem trenutku dojela, da ima sodobna slovenščina problem. Manjkalo je nekaj, kar smo videvali pri drugih jezikih, pogledali nazaj v svoje okolje, identificirali simptome in predlagali zdravilo. Toda spremembe, ki jih večja okolja zmorejo generirati in jih tudi lažje absorbirajo, so v manjših tipično sprejete sovražno in s potiskanjem glave v pesek, dodaten problem pa je, da se spremembe tipično dogajajo izven vidnega polja širše javnosti, nenazadnje tudi novinarjev, ki naj bi sooblikovali javno mnenje, in vladnih odločevalcev, ki odločajo o vlaganju našega skupnega denarnega fonda.
S tehnološkim napredkom se pred presenečeno javnostjo nenadoma pojavijo samovozeči avtomobili, ušesne babilonske ribice, ki prevajajo v poljubni jezik, čebljajoči roboti, ki pomagajo v domovih za starejše, sistemi umetne inteligence, ki asistirajo zdravnikom pri postavljanju diagnoz in druge potencialno strašljive aparature. Kar večini ljudi morda izgleda kot padec z neba, je bilo marsikomu, ki se ukvarja s področjem, vidno že zdavnaj prej. In to velja tudi v danem trenutku. Osnovna težnja digitalcev je preprosto opredeljiva: slovenščini na način, ki je primerljiv z drugimi jeziki, pravočasno zagotoviti vse, kar imajo drugi, da bo preživela vsaj v 21. stoletju. Hkrati pa nad to preprosto idejo visi kasandrino prekletstvo, saj vsebinsko niti povprečnemu človeku niti novinarju niti vladnemu odločevalcu nič ne pomenijo pojmi, kot so skladenjski razčlenjevalniki, označevalniki semantičnih vlog, semantični leksikoni, strojno berljive baze znanja, n-grami in podobna tehnološka šara, a ta hkrati na nerazumljive načine omogoča polno delovanje jezika v digitalnem svetu. Isti bralec, novinar ali vladni odločevalec se bo nasprotno udobno počutil ob pojmih iz svoje rane edukacije, tipično še v 20. stoletju, ko smo čakali na naslednjo knjigo SSKJ ali na novi debeli pravopis. Z malo bolj osebno noto: ob izidu zadnje knjige SSKJ sem bil sam star 24 let in na koncu univerzitetnega študija. Danes si mladež najbrž težko predstavlja, da je človek med jezikovnim študijem lahko v edini tiskani slovar pogledal zgolj opis besed, ki so se začele od A do Pren. Prost dostop na spletu do slovarjev, besedilnih korpusov in drugih priročniških priboljškov se zdi velika stvar, a ni več tako. Takrat ko smo čakali na 4. knjigo SSKJ od Preo-Š, so za večje jezike že delali zgoraj omenjene računalniško berljive slovarje, skladenjske razčlenjevalnike in podobne nerazumljive stroje, kar je odprlo prostor za tehnologije, pri katerih danes študirajoči škilijo proti drugim jezikom. To preprosto pomeni, da ima slovenščina na tem področju vsaj petindvajset let zamude in kar je počela mitološka osrednja ustanova v teh letih, pri zamudi ni pomagalo, temveč je k njej krepko prispevala.
Tako da – interesna skupina, omenjena v točki 4, seveda obstaja, in njen interes je dolgoročno preživetje slovenščine v obliki, primerni za svet 21. stoletja. Tudi interesna skupina, ki je spisala točko 4, obstaja, njen interes pa opredeljuje predvsem – po svoje razumljiv ali pa tudi ne – samoohranitveni nagon institucije, ki se je pozabila prilagoditi drugačni realnosti. Težava s tovrstnimi nagoni je predpostavka, da so kar hitro »dovoljena vsa sredstva«. Poglejmo si, kako se je to kazalo v praksi od takrat, ko je Krištof Savski končal svojo sociolingvistično analizo.
Nadaljevanje jutri: Prepovedani Slovar (sodobnega slovenskega jezika)