26. november 2017

»Če vam pride pred vrata kmet, ga morda sprejmete, a se ne obotavljate izročiti ga posvetni oblasti, kot smo videli včeraj. Enega od vaših pa ne, to je treba prekriti, Abon je zmožen poiskati nesrečnika, ga zabosti v kripti zakladov in mrhovino raztrositi po relikviarijih, samo da reši čast opatije… Frančiškan, plebejski minorit naj odkrije gadje gnezdo v tej sveti hiši? Ne, ne, tega Abon za nobeno ceno ne more dovoliti.«

Umberto Eco, Ime rože (Mladinska knjiga, 1985, str. 486)

Preden se po prejšnji epizodi spustim v najmračnejši del naše zgodbe, moram v zvezi s tem omeniti, da sem septembra 2014 objavil precej dolg blog »ZRC SAZU, d.o.o. in SAZU, d.d.«, s katerim sem ukvarjal v letu pred tem. Namreč, ves čas od moje »čezpalčne« ocene iz leta 2013, da smo za Slovar novejšega besedja dali 2 milijona EUR, je v zraku visel očitek, da o vseh teh številkah govorim na pamet, zato sem se takrat hotel malo bolj natančno prepričati, kako je pravzaprav s financami Inštituta in ZRC SAZU (in tudi SAZU). To je trajalo kar nekaj časa, ker je bilo treba čakati na odgovore, ki so bili izdani po zakonu o informacijah javnega značaja in tako Ministrstvo za izobraževanje kot ARRS sta se precej dolgo mučila z brisanjem informacij iz dokumentov, ki sem jih končno dobil. V njih sem odkril zanimive stvari o delovanju ZRC in Inštituta in vse skupaj povzel v blogu. Ena glavnih ugotovitev je bila, da ZRC deluje kot podjetje (od tod tudi naslov bloga), saj so se celo sklicevali na Zakon o gospodarskih družbah pri argumentiranju, česa vse ne sme nihče izvedeti, ker so to »poslovne skrivnosti«, vključno s tem, kaj sploh počne Inštitut. Na kratko: druga izdaja SSKJ je bila za tri leta »prodana« Mladinski knjigi, elektronska baza prve izdaje SSKJ pa založbi Oxford University Press. Nihče v Sloveniji ni mogel, ne more in tudi v bodoče ne bo mogel priti do te baze, cena angleške založbe je enostavno previsoka, poleg tega bi bilo plačevanje za dostop do baze čisti absurd, saj je bil že originalni slovar izdelan za skupen denar, poleg tega pa v knjižni obliki še petkrat prodan. Nenazadnje tudi v obliki druge izdaje SSKJ, ki je bila in še vedno je zgolj nekonsistentna lepljenka prvega SSKJ in SNB, kar so precej jasno povedali tudi avtorji prve izdaje. No, novinarji, ki so se ta čas veselo pasli na mitičnem spopadu Trojina-SAZU, so ta problem – zame resnični in pravi problem, ki ga ima slovenščina ta hip – enostavno ignorirali. Predpostavljam, da je bila tematika za časopisno rabo enostavno pretežka.

Skratka, oktobra 2014 se je nedavno formirani Konzorcij za jezikovne vire in tehnologije (KJVT) v obliki petih članov, večinoma z Univerze v Ljubljani, napovedal na obisk pri novi ministrici Julijani Bizjak Mlakar in želel predstaviti, kakšni so naši načrti. Na tem obisku sem doživel prej omenjeno drugo največje napizdenje v življenju, približno enajst let za prvim. Pred tem je ministrica očitno že dobila obisk z Inštituta, saj nam je pokazala darilo, drugo izdajo SSKJ, nas pa je pozdravila z besedami »Kdo pa sploh ste vi?« Obravnavani smo bili dobesedno kot kriminalna združba, ki si je celo predrznila prikazati se na ministrstvu, in očitno smo bili tudi sprejeti bolj ali manj zato, da si ministrica te kriminalce lahko od blizu ogleda. No, ni si težko misliti, od kod je prišel ta vzgib in mislim, da smo se vsi poslovili z željo, da se nikoli več ne vidimo.

Kot še z marsičim drugim, se Julijana Bizjak Mlakar tudi z akcijskimi načrti ni imela volje ukvarjati, saj so ostali v ministrskem predalu več kot eno leto. Marca 2015 je KJVT potem objavil javni poziv, naj se vendarle kaj zgodi, a kakšnega učinka ni bilo. Šele po objavi članka na isto temo v časopisu Delo julija 2015 in hkratnem bezanju poslanca Janija Moederndorferja, je ministrstvo odgovorilo, če povzamem: prvič, denarja za izvedbo akcijskih načrtov ministrstvo v bistvu nima, in drugič, da je bilo »opozorjeno na sume nepravilnosti pri nastajanju ključnih dokumentov jezikovne politike, na kar opozarja tudi ena od članic Nacionalnega sveta za kulturo.« V istem članku v Delu je ministrstvo tudi povedalo, zakaj niso odgovorili na poziv KJVT: »MzK odgovarja, da so med podpisniki peticije tudi predstavniki nekaterih zasebnopravnih subjektov, ki jim je tudi članica Nacionalnega sveta za kulturo očitala nekatere sporne in klientelistične navezave pri nastajanju obeh dokumentov«.

In s tem se je začela bizarna klientelistična zgodba, ki jo je lastnoročno sprožil novi izredni član SAZU in predstojnik Inštituta za slovenski jezik, dr. Marko Snoj. Iti pa moram par mesecev nazaj na april 2015, ko sem bil opozorjen, da je na prireditvi Ženskega odbora Slovenskega centra PEN, kjer so govorili o »podobi slovenskih literarnih ustvarjalk v učnih načrtih za pouk slovenščine v osnovnih in srednjih šolah« nekdo predaval o klientelizmu v kulturi in obilno omenjal Trojino. Temu takrat nisem posvečal pretirane pozornosti, vendar se je post festum izkazalo dvoje: prvič, že od marca 2015 je po raznih institucijah, od Ministrstva za kulturo, Ministrstva za izobraževanje, na omenjenem odboru PEN, na Komisiji za preprečevanje korupcije in še kje začela krožiti dr. Milena Mileva Blažić, članica takratnega Odbora za kulturo, ki ga je postavil še minister Grilc, z zgodbo o Trojini in klientelizmu, ki jo že poznamo iz preteklih izvajanj akademika Marka Snoja. Med drugim je na ministrstvih prijavljala korupcijo, na kar ji je že aprila denimo Ministrstvo za kulturo tudi odgovorilo, in potem še enkrat julija. Kot drugo se je izkazalo, da je izredni član SAZU realno šel celo tako daleč, da je v imenu SAZU in Inštituta za slovenski jezik dal naročilo mag. Bečirju Kečanoviću, strokovnemu sodelavcu in prostovoljcu Inštituta za razvoj vključujoče družbe (IRDV), da napiše »Mnenje o kršitvah predpisov, izključevanju in nedovoljenem vplivu na javni interes v postopku priprave resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014-2018 in akcijskega načrta za jezikovno opremljenost«, v katerem je ugotovil, če poenostavim, da ima SAZU absolutni supremat nad vsem v zvezi s slovenščino in da bi bilo treba zato iz vseh komisij ven zmetati ljudi, ki SAZU-ju in dr. Snoju povzročajo težave. Isti mag. Kečanović je bil tudi predavatelj na prej omenjeni aprilski prireditvi, posvečeni podobi slovenskih literarnih ustvarjalk. Da bi bila ironija večja, je omenjeni inštitut IRDV organiziran kot zasebni zavod, ki ga je ‒ sodeč po podatkih iz Ajpesa ‒ ustanovila in ga vodi Sabina Kečanović.

Stvari so še bolj pestre postale jeseni na sejah parlamentarnega odbora za kulturo. 12. oktobra 2015 je dr. Marko Snoj, zdaj že kot član SAZU, katerega predstavniki so vedno vabljeni na seje tega odbora, vodji odbora dr. Draganu Matiću poslal zgoraj omenjeno mnenje in se opravičil za pozno posredovanje gradiva za sejo, ki naj bi bila »pojutrišnjem«, torej 14. oktobra 2015. Tema seje je bilo med drugim »Poročilo o uspešnosti izvajanja Nacionalnega programa za jezikovno politiko 2014-2018 za leto 2014« in k tej točki je dr. Snoj priložil svoje naročeno mnenje. Potem se je protikorupcijskemu načrtu dr. Snoja zgodil KSEVT – v tistem času namreč nihče od nas ni imel pojma o mnenju mag. Kečanovića, na sejo je bilo poslano v zadnjem trenutku. Ker pa je bila prva točke iste seje vroči KSEVT, se je nadaljevanje zavleklo celo do 4. decembra 2015, v vmesnem času pa smo izvedeli za Kečanovićevo mnenje, saj so dokumenti, poslani na seje, javni. Tako smo lahko tudi sami poslali druge dokumente. Ključno dogajanje je bilo na seji odbora 4. decembra 2015. Seja je potekala takole: najbrž v navezi z naročnikom mnenja je stranka Nova Slovenija oz. Ljudmila Novak očitno že pred sejo podala predlog sklepa, ki naj bi nad Ministrstvo za kulturo poslal računsko sodišče:

Dragan Matić: »Preden nadaljujemo razpravo, bi vas rad obvestil, da smo prejeli tudi gradivo, ki se nanaša na dnevni red in je na nek način tudi povezano s predlogi sklepa, ki jih je podala Nova Slovenija. Gre za mnenje Komisije za preprečevanje korupcije z dne 3. 10. 2014 in se nanaša na domnevne nepravilnosti v zvezi vodenjem delovne skupine za pripravo akcijskega načrta za jezikovno opremljenost in ugotoviti je možno iz tega dokumenta, da je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da navedbe iz prijave ne dajejo podlage za resen sum kršitve iz pristojnosti komisije ali kršitev predpisov iz pristojnosti drugih organov.«

Gradivo, ki ga omenja dr. Matić, je sklep protikorupcijske komisije, ki zavrača prijavo koruptivnega ravnanja v zvezi z akcijskimi načrti, slaba anonimizacija dokumenta pa razkriva udeležbo dr. Marka Snoja v tej prijavi.

Zato Matić: »Predlagam vam, da vaš sklep, glede na to, da je to mnenje Komisije za preprečevanje korupcije že bilo izdano, poskušate dopolniti na ta način, da bo bolj konkreten. Ker glede izključevanja nedovoljenih vpliv na javni interes v postopku priprave resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko in akcijskega načrta za jezikovno opremljenost vidimo, da je že Komisija za preprečevanje korupcije nekaj povedala.«

Tukaj potem Ljudmila Novak še malo razmišlja, kaj bi bilo smiselno storiti. Nadaljnje izvajanje ministrice Julijane Bizjak Mlakar se splača prebrati v malo večjem kosu:

»Zaradi tega se mi zdi še toliko bolj pomembno poudariti, da sem že kmalu na začetku, ko sem prevzela ta resor, da sem srečala dve skupini, lahko rečem strokovnjakov, nad katerimi sem lahko bila navdušena. Po eni strani strokovnjake z ZRC, SAZU oziroma iz tega instituta, ki jih imam na svoji desni strani, potem druge strokovnjake, ki so spet močni na informacijskem področju, in da tisto, kar bi sama želela pri vsej stvari, je, da bi Slovenija lahko napredovala na ta način, da se ljudje ne bi med seboj samo pričkali, ampak da bi te strokovnjaki z ene in druge strani stopili skupaj, ker skupaj bi bili močnejši tudi na področju slovenskega jezika. Moja želja bi bila, da bi se to obmetavanje z ene in druge strani, kdo je sedaj korupten in kdo ni, da bi se nehalo in da združimo sile in gremo naprej v tej pozitivni smeri in da pogledamo kje so skupne točke. Jaz upam, da bo to uspelo tudi v naprej, ker kot povedano, mi smo dobili tudi razne obtožbe, torej tudi s strani ene izmed članic Nacionalnega sveta za kulturo, dr. Milene Mileve Blažič, o tem kakšna vse korupcija se je dogajala na eni in na drugi strani. Nekatere navedbe so bile povsem nerazumne. Med drugim tudi naj bi Trojina dobila 3 milijone 200 za pretekla leta s strani Ministrstva za kulturo. Ministrstvo za kulturo ni nikoli imelo toliko denarja za slovenski jezik. Ko smo šli, potem pogledati v Supervizor smo ugotovili, da je tudi Trojina v vseh letih dobila javnega denarja samo 300, 200 tisoč evrov. Od tega z Ministrstva za kulturo okoli 20 tisoč evrov. V času mojega mandata pa 3500 evrov. Torej, daleč od kakšnih milijonov, in to so bile resnično nerazumne in številke in obtožbe, tako da smo vse zavrnili. Naša pravna služba je tudi pogledala vse te obtožbe in je ugotovila tako kot protikorupcijska komisija, ki je zavrgla, imam tukaj uradni zaznamek, ki sem ga že prej imela, skratka, uradni zaznamek o zavrnitvi obravnave prijave tudi naše službe, pa ne glede na to, da se zadeva tiče obdobja, preden sem jaz nastopila svoj mandat. Skratka, ni razlogov, potem bom dala še, če boste dovolili besedo našemu pravniku, da bo bolj natančno tudi razložil, zakaj ni razlogov za kakršnokoli korupcijo. Lahko rečem, da smo vse obtožbe, ki so se vmes pojavile, da smo ugotovili, da ne stojijo in da jih lahko zavrnemo.«

No, v vmesnem času od tistega našega srečanja pred več kot letom, ko je bila naščuvana od, hm, si je ministrica torej premislila in zdaj smo bili po novem kar vsi »strokovnjaki, nad katerimi sem lahko bila navdušena«. Zdelo se mi je, da je ministrstvo dejansko tudi šokirala bizarnost in megalomanskost obtožb Milene Mileve Blažić, ki so bile recimo še pol leta pred tem povod za to, da ni reagiralo na poziv KJVT.

Kar zanimiv je tudi odgovor pravnika z ministrstva za kulturo na Kečanovićev spis:

»O tem pravnem mnenju, ki ga je dobil Odbor za kulturo o gospoda /nerazumljivo/, če strnem, sta dva očitka. Da so uradne osebe Ministrstva za kulturo ob nasprotju z načelom tega supermacije zakona v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izključila predhodno usklajena strokovna stališča predstavnikov SAZU iz predloga resolucije in predlog v taki obliki poslali celo v obravnavo in sprejetje v DZ. Zakon o SAZU nikjer ne določa, da so mnenje in predlogi SAZU za MK pravno zavezujoči, ker mnenje tudi po naravi stvari ne more biti pravno zavezujoče, to je tudi ustaljeno stališče Ustavnega sodišča.«

»Glede drugega očitka, da pa so pri pripravi sodelovale osebe, ki bi morale biti po pravilniku strokovne komisije izključene. /…/ Oba akcijska načrta imata pa tudi, kljub temu, izrecno klavzulo, da zgolj predlagate aktivnosti, ki bi jih bilo za uresničitev resolucij potrebno izvesti, da pri tem pa nikakor ne prejudicirate morebitnih izvajalcev posameznih aktivnosti, temveč samo določata nosilca posameznih ciljev in ukrepov glede na pristojnosti posameznih resornih organov in izvajalci posameznih aktivnosti pa bodo tako kot je to določajo pravni akti, izbrani na javnih razpisih. /…/ Mogoče še glede te delovne skupine za jezikovno opremljenost. Na samem tem sestanku, prvem sestanku delovne skupine so bili tudi člani te komisije izrecno opozorjeni, da oni ne bodo razdeljevali nobenih finančnih sredstev posameznih prijaviteljev.«

Skratka, popoln fiasko mnenja, ki ga je naročil dr. Marko Snoj, predstojnik inštituta za slovenski jezik in ga v imenu SAZU – »najvišje znanstvene ustanove v državi« – kot novi izredni član SAZU poslal v državni zbor. Če povzamem argumente ministrstva: SAZU nima nikakršnega »supremata«, akcijski načrti pa zgolj določajo, kateri državni organ je odgovoren za izvajanje ukrepov, na pa, kdo naj bi dobil finance. Na tej seji sem bil tudi sam in razvil se je posredni dialog med mano, Snojem kot predstavnikom SAZU in dr. Mimi Urbanc z uprave ZRC SAZU, predvsem v zvezi z nekaterimi zanimivostmi iz mojega bloga s preteklega leta. Takole je šlo:

Jaz: »In kot sem rekel, portal FRAN je čudovita stvar, super, morali bi ga imeti že leta 2000. Zakaj? Zato, ker leta 2001 je bil izdan slovenski pravopis, in nobene tehnične ovire ni bilo, da bi bil ravno tako 2001 objavljen javno dostopno na istem portalu, kot je bil takrat SSKJ. Ampak se je ZRC odločil, da bo to izdal v knjižni obliki in čakal, da se potem to dobro proda in šele potem javno objavil nekaj, kar je bilo plačano iz javnega denarja. In enak model smo videli lansko leto 2014, ko je bil izdan SSKJ 2, kjer smo videli, da je bil SSKJ tako rekoč prodan Mladinski knjigi. Ni dostopen, razen če plačate 190 evrov za nakup knjige. Kar je pa mogoče še najhujše, je to, da ko sem poizvedoval na Oxford University Press, ki prodaja bazo, ki se imenuje Enojezični slovar slovenskega jezika, to je bilo ravno tako lani, sem dobil nazaj odgovor, da o tem ne smem nič povedati, tako da mogoče celo kršim tisto pogodbo, ki sem jo sklenil z Oxford University Press, ampak izkazalo se je, da v bistvu prvo izdajo SSKJ Oxford University Press prodaja za velike denarje, seveda tega ne morem resnično razkriti, ampak to ni malo denarja, ki si ga niti Inštitut Jožef Štefan ne more privoščiti v resnici. To, o čemer bi se morali, po mojem, pogovarjati, kakšen bo najboljši način za uresničevanje javnega interesa na področju opisa slovenskega jezika, ki po mojem mnenju mora biti predvsem tak, ki je zadovoljiv za 21. stoletje. In to je jedro spora. Kot smo videli v prejšnjem dokumentu, so izpostavljene tri točke, o čemer se nismo strinjali. To je, ali je ta rezultat, ki ga damo, dostopen kot odprti podatki, ker je to zelo nujno za jezikovne tehnologije za slovenski jezik, kar sem na dolgo in na široko razložil prejšnjič. In po kakšni metodologiji se izdela slovar, ker tisto, kar je trenutno pač metodologija, ki izhaja iz prejšnjega slovarja in druge izdaje SSKJ, ki več ustrezna za 21. stoletje. Bi končal v bistvu s tem, da sem absolutno jasno za to, da se vse razčisti, če je bilo karkoli koruptivnega kjerkoli in mislim, da smo vsi za to. Ampak jedro problema je v bistvu strokoven. To je strokoven problem in če ga ne moremo rešiti na ravni naše države, zato ker pač obtožujemo korupcije in ne vem česa, potem je mogoče bolje poklicati tuje strokovnjake, da potem rečejo, kaj je sedaj bolj primerno ali manj primerno. Hvala lepa.«

Marko Snoj: »Sedaj pa samo nekaj opazk ob tem, kar je povedal dr. Krek. Ja, še enkrat ponavljam, da portala FRAN leta 2000 ne bi bilo mogoče imeti, ker takrat taki portali sploh še niso obstajali na spletu, še danes jih je zelo malo vsaj tako dobrih, če sem malce samohvalen. Leta 2000 je Inštitut za slovenski jezik prosto objavil Slovar slovenskega knjižnega jezika na spletu in bili smo prvi med slovanskimi narodi, ki je to storil. Bili smo tudi eni prvih v Evropi, mislim, da je Oxford dve ali tri leta prej to storil, Duden morda še, sicer pa vendarle eni od prvih. Frana je bilo mogoče vzpostaviti šele lansko leto in dejansko je to eden od boljših prosto dostopnih, torej zastonjskih portalov v Evropi. Kako smo pa ga lahko vzpostavili? Kot javni zavod smo namreč plačani za določene dejavnosti. Za portal Fran pa nismo dobili niti evra davkoplačevalskega denarja, zato smo morali ta portal financirati iz lastnih sredstev, ki smo jih pridobili na trgu. Na trgu smo jih pa lahko pridobili samo na ta način, da smo Slovar slovenskega knjižnega jezika izdali v knjižni obliki in ga prodajali oziroma v našem imenu ga prodaja Cankarjeva založba. Podobno je tudi zgodba z Oxford University Press, ki Slovar slovenskega knjižnega jezika trži za jezikovno tehnološke aplikacije tipa Kindle in podobno, zaradi tega se slovenščina pač pojavlja na napravah, ki se prodajajo širom po svetu, ni pa ta baza podatkov namenjena raziskovanju. To je izrecno povedano tudi v pogodbi, ki jo imamo podpisano z Oxford University Press.

Zdaj bi rad pravzaprav samo še povedal, da Inštitut za slovenski jezik zelo ceni jezikovnotehnološke izdelke, ki so jih naredili na zasebnem Zavodu Trojina, zato smo tudi predlagali sodelovanje pri sestavljanju nastajajočega novega slovarja Slovenskega knjižnega jezika. Žal je zavod Trojina lani to sodelovanje z nami zavrnil. Novi slovar zato nastaja ob nekoliko skromnejši jezikovno tehnološki podpori, a seveda ne brez nje, saj imamo za to poleg svojih strokovnjakov tudi podporo dveh drugih slovenskih jezikovno tehnoloških podjetij. Če se bosta soustanovitelja Trojine, ki sta danes z nami, odločila za sodelovanje z Inštitutom za slovenski jezik, je naša ponudba seveda še vedno na mizi. Hvala lepa.«

Potem nas je nakuril poslanec Jan Škoberne s prispodobo o »dveh sadikah znotraj vrtička«:

»Predsednik jaz se opravičujem, ampak dve konkurenčni zgodbi, vsaka o svoji strani zdaj tukaj razpravljata na odboru o stvareh, ki niso po mojem skromnem mnenju predmet niti tega dnevnega reda, niti nimamo neke podlage, da mi zdaj se opredeljujemo oziroma se vsaj osebno ne želim opredeljevati o enem, o drugem, kdo je koga poklical, kdo je komu dal ponudbo, kdo se te ponudbe ni držal. Mi imamo jasen dnevni red in bi želel, da se ukvarjamo s tem dnevnim redom, ne pa z nekimi stvarmi, ki se rešujejo drugače. Če kdo ocenjuje, da je kje prišlo do kaznivih dejanj, naj vloži kazenske ovadbe in naj to rešujejo pristojni organi. Mi pa po mojem skromnem mnenju tukaj nismo tisti, ki bi presojali, kdaj se znotraj nekega vrtička dogaja in zakaj se dve sadiki med seboj ne razumeta in ne znata sodelovati.«

Pa še dve repliki:

Jaz: »Eno je to, da mogoče bi bilo dobro, da ostane v spominu, da se je to zgodilo zaradi dokumenta, ki ga je naročil ZRC SAZU, sicer se ne bi o tem zdajle pogovarjali. Drugo pa je, da imate znotraj poročila, ki je dejansko stvar te točke, del, ki pravi, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti ravno tako financira izvajanje resolucije, in tu je navedeno, da je za to namenila 154.755 evrov samo v letu 2014. In mislim, da ni nobenega razloga, da ne bi del tega denarja bil namenjen za vzpostavitev portala Fran, kar pomeni, da bi lahko vsi dostopali do SSKJ. Hvala.«

Mimi Urbanc (ZRC SAZU): »Samo kratka replika na poslovno tajnost. Res se opravičujem, ker tratimo vaš čas, ampak gospod Krek nas je izzval. Res se zdi na prvi pogled neobičajno, da JRZ [javni raziskovalni zavod] sklicuje na poslovno tajnost, ampak morate razumeti naš način financiranja. Mi smo edini del javnega sektorja, ki ni financiran samo zato, ker je, ampak sredstva, in sicer, 80 % jih dobivamo preko razpisov, zato je za nas poslovna tajnost relevantno vprašanje in se na trenutke sklicujemo nanjo. Hvala.«

Na koncu je Ljudmila Novak še umaknila svoj predlog sklepa o pošiljanju računskega sodišča nad MK.

Uh, naporno. In če povzamem: prvič, tako predstojnik inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU kot namestnica direktorja ZRC SAZU sta v osnovi potrdila tezo iz bloga, da se ZRC zavestno gre biznis in da posluje kot gospodarska družba s »poslovnimi skrivnostmi«, ki prodaja javno financirane baze komercialnim založbam. Z opravičilom, da je to zato, ker jih država ne plačuje v celoti, kar je seveda čista neumnost – povsem jasno je, koliko javnih financ dobi ZRC, in če Inštitut zapravi več denarja, kot ga ima, biznis logike ni mogoče opravičevati z načrtnim predimenzioniranjem in jamranjem, da se potem zato mora iti podjetništvo, nam vsem pa še enkrat prodati, kar smo enkrat že plačali, ter posledično zapirati javni dostop do slovarskih baz. Vsako leto pa ZRC izven raziskovalnih programov in projektov tako ali tako dobi približno 1 milijon evrov od ARRS in omenjenih 170.000 od SAZU točno za take stvari, kot je portal Fran.

Drugič, vedno je fascinantno videti osebe, ki zavestno lažejo in v trumpovski maniri predpostavljajo, da ima njihova okolica spomin zlate ribice. Pravzaprav je bilo po svoje kar ganljivo slišati, da »Inštitut za slovenski jezik zelo ceni jezikovnotehnološke izdelke, ki so jih naredili na zasebnem zavodu Trojina«, potem ko si tri leta od istega človeka bral javne spise o tem, kakšne strokovno nesposobne in koruptivne barabe so avtorji predloga za izdelavo novega slovarja, nasilno porinjeni pod kapo Trojine. Bistvo pa seveda ni to – Konzorcij za jezikovne vire in tehnologije pod vodstvom Univerze v Ljubljani je deloval že leto in pol pred to izjavo, s skoraj 50 sodelavci pri projektu izdelave Slovarja sodobnega slovenskega jezika. Decembra 2015, torej v času seje odbora za kulturo, je bila tudi že objavljena znanstvena monografija kot rezultat projekta, ki je opisovala, kakšen slovar moramo narediti. Omenjanje Trojine in »ponudbe, ki še vedno velja« na tisti seji odbora je bilo v tem smislu čista manipulacija in kameleonski salto mortale iz triletne zgodbe o strokovno nesposobnih koruptivnežih v našo-ponudbo-nesprejemajoči in strokovno velecenjeni Trojini tako pred poslanci kot pred novinarji.

In za salto mortale je obstajal tudi dober razlog.

Ko sta bila novembra 2015, torej manj kot mesec pred omenjeno sejo in nekaj dni zatem, ko je Snoj poslal v Državni zbor Kečanovićevo mnenje o Trojini, končno objavljena akcijska načrta, se je seveda izkazalo, da se Inštitutu ves ta čas v resnici ne bi bilo treba tako zelo gnati s prijavljanjem korupcije, pisanjem slovarskih konceptov in podobno, saj tudi ta resolucija 2014-2018 in pripadajoči akcijski načrti niso imeli prav nobene finančne osnove, enako kot prva resolucija 2007-2011. Ministrica tistega avgusta ni lagala, ko je povedala, da denarja za izvajanje resolucije ni in to je bilo v resnici bolj ali manj jasno že od takrat, ko je bil mesec dni pred tem objavljen Operativni program za izvajanje evropske kohezijske politike za programsko obdobje 2014–2020. Notri kakršnekoli jezikovne tematike ni bilo, to pa so bila – če odmislimo še manj verjetno Strategijo pametne specializacije – edina sredstva, od koder bi bilo mogoče financirati, kar je bilo opisano v akcijskem načrtu za jezikovno opremljenost. Ministrstvo za izobraževanje je ministrstvu za kulturo zgolj milostno odstopilo del svojega denarja, ki je bil opremljen z naslovom »Spodbujanje prožnih in inovativnih oblik učenja z razvojem jezikovnih virov in tehnologij«, v vrednosti 2 milijona EUR, ta sredstva pa sta potem prejela Univerza v Mariboru v vzhodni kohezijski regiji za projekt Slovenščina na dlani in v zahodni nihče drug kot  ̶  ZRC SAZU za projekt Franček z vodjo Kozmo Ahačičem. In to je torej to, kar se tiče financiranja Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost.

Skratka, Inštitut si je torej po tej objavi zares dokončno lahko oddahnil, da mu ministrstvo za kulturo in »zasebniki« strežejo po življenju, v pravo luč pa postavlja tudi celotno gonjo v zvezi s tezo, ki jo je prosto povzeto po Snojevi zgodbi javno zabeleženo razglašala dr. Milena Mileva Blažić, članica uredniškega sveta novega SSKJ, da bo »firma Trojina, ki je napisala tudi resolucijo za slovenski jezik« in je dobila »3,2 milijona za pretekla tri leta« dobila »11 milijonov v naslednjem obdobju«. To pa je, da bo bizarnost večja, natanko tistih 11 milijonov neobstoječih evrov, ki jih je supremacijska resolucijska skupina sama pripisala izvajanju Akcijskega načrta za jezikovno opremljenost.

Kakorkoli že, po seji odbora za kulturo je predstojnik inštituta za slovenski jezik precej manj opletal s Trojino v povezavi s korupcijo in klientelizmom. Ta kravica je bila, pred tem dobro pomolžena, izčrpana. Zamenjala jo je ravno tako postresničnostna zgodba o nesodelovalnih jezikovnotehnoloških junakih, z občasno omembo »zasebnosti« zavoda. Po novem bi torej Inštitutu prišli prav, pri čemer je bilo obkladanje z »jezikovnotehnološkimi strokovnjaki« le še en supremacistični refleks, ki naj zagotovi, da »pravi leksikografi« delajo to, kar si je zamislilo vodstvo Inštituta.

Rekel bi, da je bila tako imenovana »slovarska vojna« s tem bolj ali manj končana. Če skušam opredeliti, ali se je vse skupaj izplačalo, glede na dogajanje dveh in pol let od objave maja 2013 do novembra 2015, ima zgodba v resnici kar dosti pozitivnih rezultatov. ZRC SAZU je ob objavi slovarskega predloga verjetno predpostavljal, da gre za  nekakšno tajno španovijo med Ministrstvom za kulturo in avtorji izvornega slovarskega predloga, zato je panično na podlagi napačne predpostavke planil v sanacijo s tremi ukrepi, med katerimi sta bila dva še kar pozitivna, eden pa izrazito negativen. Prvič, da bi izboljšal svojo javno podobo, je v tistem času sklenil, da bo odprl vse vire, ki ne bodo toliko škodovali njegovemu siceršnjemu profitnemu poslovnemu modelu, in pristopil k izdelavi slovarskega portala Fran. Eden od izrazitih paradoksov tega dela zgodbe je ta, da je portal v svojem zalednem delu in tudi v vmesniških rešitvah v precejšnji meri izdelan s tehnologijo, ki je bila razvita v okviru projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku, torej istem projektu, ki je bil v tistem času predmet protikorupcijskega ovajanja in klientelističnih zgodb, česar od ZRC-jevskih »avtorjev portala« in novinarjev ne boste slišali.

Drugi pozitiven rezultat je bil ta, da je Inštitut za slovenski jezik – čeprav izrazito nezadovoljen z zunanjo prisilo – po dveh letih od objave prvega predloga dejansko javno objavil svoj koncept novega slovarja. Tako vsaj vemo, kaj naj bi počeli v naslednjih dvajsetih letih, kolikor naj bi po besedah inštitutskega predstojništva potrebovali za izdelavo novega slovarja. Rahlo komičen del tega dela zgodbe, ki ga lahko preveri tudi vsak bralec, ki bo šel primerjat naš izvorni predlog, objavljeni inštitutski koncept in prvih 90 objavljenih gesel na portalu Fran, je ta, da za razliko od inštitutskega koncepta, ki se na vse kriplje skuša distancirati od našega prvotnega predloga, sama slovarska gesla in vmesniške rešitve na spletu z objavljenim inštitutskim konceptom nimajo kaj dosti zveze, povzemajo pa večino rešitev iz našega prvotnega predloga. Kar v končni fazi ni slabo, saj smo hoteli prav to – drugačne rešitve od tistih, ki jih omejuje knjižna forma. Kar pa je izrazito slabo, je zelo očitno temeljno nerazumevanje novih celostnih rešitev, kar potem proizvede nekakšno frankenštajnsko neberljivo in napačno organizirano slovarsko pošast, trenutno vsebovano v omenjenih 90 geslih. Za podrobnejšo razlago tu ni dovolj prostora, bolj mazohistični bralci tega bloga pa se o tem lahko sami prepričate, če se boste lotili branja 660-stranske znanstvene monografije o novem slovarju. To zelo preprosto tudi pomeni, da bo pač treba narediti drugačen slovar. Zelo poveden glede tega vprašanja je tudi intervju na straneh Lektorskega društva iz julija 2017, kjer so se znašli stavki kot: »Slovarski koncept in nato slovar sta v izhodišču zasnovana povsem na novo in zato neposredno ne sledita nobenemu od drugih slovarjev ali predlogov zanje.« Itak.

Poleg »sposojanja idej«, ob katerem lahko bolj ali manj mirno spimo vsi, pa je predvsem tretji ukrep vreden širšega družbenega razmisleka, upam, da tudi vodstva SAZU – brutalno denunciantstvo, ovajanje, bodisi neposredno ali preko emisarjev, kot je bila zgoraj imenovana dr. Milena Mileva Blažić, z očitnim namenom »izročanja plebejcev posvetni oblasti«, če se izrazim z Umbertom Ecom, poleg tega ponujanje alternativnih dejstev ter nezavedno ali zavestno laganje. Ta del je problematičen, ker na točkah odločanja, ki niso nepomembne, vzpostavlja družbene norme, ki jih poznamo bodisi iz preteklih, ne tako lepih časov, ali iz družb, ki trenutno zapadajo v trumpovski tip organiziranosti z izrazito polariziranostjo in imajo težave z vzpostavljanjem enotne interpretacije realnosti.

Če je kaj nauk te zgodbe, ki si ga velja zapomniti, je to naslednje  ̶  vsakič, ko iz ust pripadnika supremacistične skupinice slišite sintagmo »zasebni zavod Trojina« ali podobno cvetko, ko bi morali odgovoriti, kaj in kako počnejo, kar počnejo, se spomnite, da si (ZRC) SAZU ravnokar skuša zagotoviti možnost nadaljnje uporabe svojega tradicionalnega profitnega modela delovanja, možnost, da bi kot govorci slovenščine z govorci drugih jezikov enakopravno sodelovali v digitalni družbi 21. stoletja, pa se je vam, vašim otrokom in njih otrok otrokom pravkar malce odmaknila.

Ime tega je torej SAZU.