Vsa razprava o priimkih političark bi bila odveč, če bi sledili klasični vljudnosti.
Na naslovnicah slovenskih časopisov se je zgodila zanimiva sprememba. Melonijeva je postala Meloni, Merklova je postala Merkel in Fajonova Fajon. Priimke znanih žensk mediji vse redkeje zapisujejo s končnico »-ova«. Namesto tega jih pišejo brez končnice, podobno kot za moške. Hillary Clinton je zdaj krajše Clinton – tako kot njen mož Bill.
Razlog za spremembo je znan. Zagovorniki spremembe pravijo, da končnica »-ova« zveni posedovalno. In tukaj imajo prav. Počitniška hiša ob Baltskem morju, ki je v lasti gospoda Merkel, je Merklova hiša. Barka, ki jo poseduje gospod Meloni, je Melonijeva barka.
Če torej žensko imenujemo s priimkom v takšni obliki, ustvarjamo vtis, da je tudi ona v nekakšni lasti svojega moža. Seveda ni naš namen, da bi prenesli takšno sporočilo. A jezik to stori namesto nas. Besede, ki jih uporabljamo, prinašajo s seboj svojo zgodovinsko prtljago in podrejenost žensk je eno od teh bremen. Čas je, da ga odvržemo, pravijo zagovorniki spremembe. Od zdaj naprej naj bo Melonijeva samo Meloni – nikogaršnja last, samo svoja.
Ta argument pa spregleda neko podrobnost. Če zapišemo polno ime italijanske premierke, potem ne bomo uporabili svojilne oblike. Ne bomo rekli »Giorgia Melonijeva«. In podobno, če ob njenem priimku navedemo njeno funkcijo, prav tako ne bomo zapisali »premierka Melonijeva«, temveč »premierka Meloni«. Torej se zdi, da slovenščina ni dosledna. Priimke žensk ne zapisuje vedno kot posest. Včasih nas sili, da jih uporabljamo v posedovalni obliki, kot »-ova«, drugič pa brez nje. Kako pojasniti to muhavost naše materinščine?
Moja hipoteza je naslednja. Jezik je v prvi vrsti praktična stvar. In priimki lahko zelo hitro postanejo nepraktični, če jih pišemo brez končnic. Vzemimo, da ima Giorgia Meloni asistenta. Kako bi ga imenovali po starem zapisu? Asistent Melonijeve.
Kako bi mu rekli po novem zapisu? Asistent Meloni ne gre. Tu namreč ni jasno, ali se Meloni piše on sam ali pa oseba, ki ji je podrejen. Asistent od Meloni prav tako zveni togo; lektorica bi mi takšen zapis najverjetneje popravila. Novi zapis poskuša doseči to, da Giorgia Meloni ne bo nikogaršnja last.
Ampak pojavi se nov problem: z novim zapisom ne moremo več dobro izraziti njene lastnine! In težave se tukaj ne končajo. V starem zapisu bomo rekli, da minister svetuje Melonijevi; v novem bomo morali reči, da minister svetuje Meloni (ali Merkel). Zveni nerodno. Zato raje uporabimo svojilno obliko. Te svojilne oblike pa nam ni treba uporabiti takrat, ko poleg priimka napišemo ime ali funkcijo. Minister Giorgie Meloni svetuje premierki Meloni.
Ampak debata o priimku ima še eno razsežnost. Pustimo današnje politike in pojdimo sto let nazaj. Oglejmo si naslovnico Slovenca iz 16. julija 1925. Opazimo lahko dve razliki. Prva je ta, da ženskih političark ni. Druga razlika pa je ta, da so vse javne osebnosti imenovane z gospod (ali gospa, ko se vendarle pojavi kakšna ženska). Naslovna novica se začne prav s tem izrazom: »Gospod Nikola Pašić« (govora je o premieru kraljevine SHS).
V francoskem znanstvenem tisku je bila še v sedemdesetih navada, da so pred priimkom znanstvenika napisali M., za monsieur. Zakaj? Ker so pisci domnevali, da drugačen način imenovanja človeka, torej samo po priimku, ni vljuden. Po priimku se kličejo kolegi, včasih z nekoliko zafrkljivim tonom.
Po priimku učitelj nagovori učenca. V javnem govoru pa vljudnost veleva – ali je vsaj nekdaj – da priimek dopolnimo z gospod ali gospa. V tej praksi sicer še vedno vztraja The Economist, kjer je Merklova, ko ni imenovana s polnim imenom, vedno »Mrs. Merkel«. Ampak ta angleški tednik je izjema.
Vsa razprava o priimkih političark bi bila torej odveč, če bi sledili klasični vljudnosti. Prva političarka Italije ne bi bila niti Meloni niti Melonijeva, temveč gospa Meloni. Ta rešitev bi na mah odpravila vse probleme s končnicami in jezikovnimi nerodnostmi. Zakaj se potlej ne odločimo zanjo? Mislim, da je odgovor jasen. Beseda gospod ali gospa bi danes v tisku zvenela preveč servilno.
Če bi novinarka napisala gospa Meloni, bi vzbudila sum, da je političarki podrejena ali da se z njo vsaj strinja. Politiki in druge javne osebnosti za nas niso gospodje in gospe, ki bi jim dolgovali posebno spoštovanje, temveč nam enake osebnosti, ki pa so zaradi svoje funkcije izpostavljene naši kritiki. Zato je pred priimkom političarke težko dodati gospa. In zato se bo debata o tem, kako se reče, Meloni ali Melonijeva, nadaljevala.
***
Aljoša Kravanja, dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.