Ob takem pisarjenju se velikani slovenskega jezikoslovja, ki so (z)gradili Inštitut za slovenski jezik, najverjetneje obračajo v grobu.
Z zanimanjem sem pričakal odziv Inštituta za slovenski jezik na pismo bralca, ki ga moti vse pogostejša nesklonljiva raba ženskih priimkov brez jedra (»Horvat se je sestala s Kovač«). A kdor se je nadejal poglobljenega, objektivnega in odločnega odgovora, ki bi ga pričakovali od doktorjev jezikoslovnih znanosti, je bil razočaran.
Če izpustimo pokroviteljsko tolaženje omenjenega bralca, da je »sodobna jezikovna resničnost« zanj zagotovo stresna, ter preusmerjanje pozornosti z opisovanjem tekočih projektov in številnih »teles« Inštituta, lahko sporočilo odgovora avtorjev strnemo takole: slovenščina je eden od najbolj razvitih jezikov na svetu, jezikoslovci skrbijo, da jezikovne navade govorcev tega silno razširjenega jezika ne bi bile prezrte, le zakaj bi bila pravilna zgolj ena možnost, v knjižni slovenščini naj se tudi mlajši govorci počutijo doma ipd.
Ob takem pisarjenju se velikani slovenskega jezikoslovja, ki so (z)gradili Inštitut za slovenski jezik, najverjetneje obračajo v grobu. Če namreč sprejmemo omenjeno logiko, lahko dopustimo tudi knjižno rabo množine namesto dvojine, da se bo »del javnosti«, ki dvojine ne uporablja (in je nedvomno znatno številnejši od govorcev, ki uporabljajo nesklonljive ženske priimke), v slovenščini počutil »doma«. Gre namreč za povsem »funkcionalno izrazno možnost«, če se izrazim z besedami omenjenih jezikoslovcev.
Knjižni jezik je seveda treba posodabljati in prilagajati spremembam družbene, gospodarske in kulturne stvarnosti. A jezikoslovci morajo pri tem upoštevati številne jezikovne ravni – od strukture jezika, slogovne ustreznosti do jezikovne zgodovine in razvoja ter številnih drugih plasti. Knjižnega jezika ne imenujemo kar tako »standardni jezik« – nastane namreč v procesu standardizacije. Če opazovanje in beleženje rabe postane glavno ali edino merilo za njegovo posodabljanje, se lahko vprašamo, ali še govorimo o normiranem jeziku – ali le še o odsevu trenutno prevladujočih jezikovnih navad.
Res je precej laže biti všečen in zgolj beležiti rabo, po slovenceljsko pazljivo, da se ja nikomur ne bi zamerili, knjižni standard pa osiromašiti z opuščanjem zahtevnejših prvin ter ga nasmetiti z dvojnicami, trojnicami in podobnim balastom. Jasno in odločno predpisovati najustreznejšo rabo zahteva tehten premislek, upoštevanje številnih že omenjenih dejavnikov, zlasti pa znanje, veščine, akademsko pokončnost in odgovornost.
Našima »opazovalcema jezika« z Inštituta sicer tudi znanstveno beleženje jezikovne rabe najverjetneje ni ravno blizu. Pod knjižni jezik denimo mimogrede uvrstita kar jezik komentarjev na Facebooku. Kot da ne bi vedela, da poleg knjižne obstajajo tudi druge jezikovne zvrsti. V svojem slengu ali pogovornem jeziku se npr. mladi in stari počutijo povsem »doma« ter ne potrebujejo enakega »dóma« še v knjižnem jeziku, ki je standardiziran in se ga moramo kot »priučenega doma« naučiti vsi.
Splošen upad jezikovnih veščin med govorci slovenščine, izrazita prevlada angleščine v čtivu mladih, njena vse večja prisotnost v digitalnem okolju (začuda multinacionalke ne razumejo, kako zelo razvit jezik je slovenščina) in naraščajoča vloga umetne inteligence, ki bo nedvomno še dodatno oslabila jezikovne sposobnosti, so splošno znana dejstva. Predlagati, da v teh razmerah knjižni jezik oprêmo zlasti na jezikovno rabo, je vsaj nestrokovno in neodgovorno. Upravičeno lahko trepetamo, kaj nam bo tak pristop prinesel v novem pravopisu.
A če se vrnemo k izhodiščni jezikovni dilemi: pomislekov dela javnosti, da pridevniške oblike ženskih priimkov (Novakova) namigujejo na pripadanje moškemu (Novaku), v času, ko je kljub napredku neenakost med spoloma/spoli še vedno vseprisotna, vsekakor ne smemo zanemariti. A prepustiti reševanje izziva »delu [nejezikoslovne] javnosti« je neodgovorno in pripelje do rezultatov, kakršne lahko spremljamo sedaj.
Omenjeno pismo z Inštituta ne navaja nikakršne znanstvene analize umetno vpeljane nesklonljive rabe, temveč le opisuje stanje. Po svojih izkušnjah in pogovorih z (ne)jezikoslovci sem prepričan, da bi poglobljena študija pokazala, da raba tipa »Novak je srečala Horvat« pri večini govorcev deluje nerodno, nenaravno, pogosto celo nespoštljivo. Vendar se zdi, da avtorjev pisma to niti ne zanima preveč, temveč se prej bojita zapisati kako jezikovno stališče, ki bi se komu lahko zdelo sporno.
Da dajeta prednost eni možnosti – najverjetneje iz nejezikovnih razlogov, razkrijeta, ko zapišeta, da se je uveljavljanje pridevniške oblike ženskih priimkov uveljavilo »na silo« (čeprav priznata, da je bila ta v rabi že od 19. stoletja). Po drugi strani je širjenje nesklonljive rabe, ki ga je v zadnjih letih začel uporabljati »del javnosti«, zanju »spontano«.
In zakaj je raba nesklonljivih ženskih priimkov tako problematična in ušesom neprijazna? V prvi vrsti zaradi narave slovenščine, ki je pregibni jezik. Če polovico prebivalstva poimenujemo z nesklonljivimi poimenovanji, ustvarjamo skladenjsko pomanjkljive konstrukcije, ki siromašijo osnovne zakonitosti jezika.
V primerih tipa »Gorenjc je poklicala Dolenjc« denimo ni jasno, kdo je koga poklical. Če dopustimo take konstrukcije, bi morali omejiti prosti besedni red, stavki tipa »(Gospo) Gorenjc je poklicala (gospa) Dolenjc in ne (gospa) Horvat« pa bi postali slovnično neustrezni. Samostojna raba nesklonljivih določil brez jedra v slovenščini je tudi sicer problematična, kar pokaže primer »Pri mlinu je odlična« namesto »Gostilna Pri mlinu je odlična«. Če slednjega začinimo še z nesklonljivim ženskim priimkom: »Z Novak je odšla v odlično Pri mlinu«, je jasno, kako kratkovidno in sistemsko neustrezno je dopuščati širjenje nesklonljivosti.
Namen opuščanja svojilnih obrazil torej lahko razumemo, a je trenutna izvedba jezikovno tako pomanjkljiva, da bi jo resni jezikoslovci morali zavrniti in poiskati druge rešitve: npr. obvezno rabo z drugimi jedri (go. Novak, od M. Kovač ipd.) ali še bolj progresivno z intenzivnejšo obuditvijo posebnih oblik ženskih priimkov (Kovačica, Cerarka), ki so v govorni in pisni slovenščini obstajali več stoletij, vse od nastanka priimkov. Od jezikovnih strokovnjakov bi pričakovali, da bi o tem razpravljali v širši (ne)jezikoslovni razpravi, pretehtali prednosti in slabosti ter stali za svojimi odločitvami.
***
dr. Žiga Pirnat, jezikoslovec, skladatelj, diplomat